NA KOŽO
Komentar Boštjana Fona: Taksi? Taksi? Jes pliz.
Mobilnik s potrebnimi podatki, elektronsko plačevanje, nahrbtnik in ogromno radovednosti so značilnosti takega turista.
Odpri galerijo
Spomnim se mojega nekdanjega zaspanega mesta, ki je imelo to srečo, da je stalo ob tromeji. Prometni tokovi iz Italije in Avstrije so bili obilni. Prav tako v nasprotno smer. Imeli smo avtobusno postajo, ki je bila videti klavrno takrat in je taka še danes, ter železniško postajo, kjer je bil še mejni prehod in je takisto v obupnem stanju.
Bila in je. Bilo je polno avtobusov in vlakov. Pred postajo je bil parkiran osebni avtomobil z navijačeno tablico taxi, spomnim se da je bil zelene barve, švedskega porekla. Lastnik je bolj kot ne prodajal dolgčas in kramljal z domorodci. Potem je šel v penzijo.
Namesto njega se je pred železniško postajo postavila črna nemška zverina, njegov naslednik se je tako dolgo dolgočasil, da se je lotil drugega posla in se nato preselil za nekaj let v keho. Preselil sem se tudi jaz. Ne za rešetke, ampak v mesto malo nižje, kjer takisto stoji železniška postaja, kjer se ustavljajo vlaki mednarodnega prometa.
Blizu so pomembne turistične destinacije. Dogaja se eksplozija popotništva. Mobilnik s potrebnimi podatki, elektronsko plačevanje, nahrbtnik in ogromno radovednosti so značilnosti takega turista. Pripadniki tega segmenta dopustnikov iščejo hostle in podobne poceni nastanitve.
A glej ga, zlomka, avtobusne povezave na lokalni ravni so okleščene. Domorodci imamo vsaj po en avtomobil pri hiši, če ne dva.
Tako se prevozniki kakšnega dobička z naše strani ne morejo nadejati. In so skrčili vozne rede. Ko sem se preselil v sedanji kraj bivanja, je pred železniško postajo čemel taksist, podoben onima dvema iz mojega starega mesta. Bolj kot ne je po mobilniku igral igrice. A se je vse spremenilo. Tik preden se pripelje mednarodni vlak, ne po voznem redu, ampak z že prislovično zamudo, se pred postajo tare občasnih prevoznikov, ki majo nameščene taksi oznake.
Za prevoz do najbližje pomembne turistične destinacije, manj kot deset kilometrov je razdalja, potegnejo iz žepa gostov naše deželice po petnajst evrov. Večinoma se dogaja tako imenovano eko-bio-solarno poslovanje. Beri: denar na sonce. Račun? Včasih je, pogosteje ga ni. Le toliko mora biti občasni prevoznik previden, da na mobilniku preveri zamudo vlaka. Pred železniško postajo prihiti par minutk pred njim in najprej pogleda, ali je kje kakšna uradna oseba. Šele nato namesti rumeno taksi oznako in se pripravi v angleščini izdaviti: »Taksi? Taksi?«
»Jes, pliz!«
Mobilnik s potrebnimi podatki, elektronsko plačevanje, nahrbtnik in ogromno radovednosti so značilnosti takega turista.
Bila in je. Bilo je polno avtobusov in vlakov. Pred postajo je bil parkiran osebni avtomobil z navijačeno tablico taxi, spomnim se da je bil zelene barve, švedskega porekla. Lastnik je bolj kot ne prodajal dolgčas in kramljal z domorodci. Potem je šel v penzijo.
Namesto njega se je pred železniško postajo postavila črna nemška zverina, njegov naslednik se je tako dolgo dolgočasil, da se je lotil drugega posla in se nato preselil za nekaj let v keho. Preselil sem se tudi jaz. Ne za rešetke, ampak v mesto malo nižje, kjer takisto stoji železniška postaja, kjer se ustavljajo vlaki mednarodnega prometa.
Blizu so pomembne turistične destinacije. Dogaja se eksplozija popotništva. Mobilnik s potrebnimi podatki, elektronsko plačevanje, nahrbtnik in ogromno radovednosti so značilnosti takega turista. Pripadniki tega segmenta dopustnikov iščejo hostle in podobne poceni nastanitve.
A glej ga, zlomka, avtobusne povezave na lokalni ravni so okleščene. Domorodci imamo vsaj po en avtomobil pri hiši, če ne dva.
Tako se prevozniki kakšnega dobička z naše strani ne morejo nadejati. In so skrčili vozne rede. Ko sem se preselil v sedanji kraj bivanja, je pred železniško postajo čemel taksist, podoben onima dvema iz mojega starega mesta. Bolj kot ne je po mobilniku igral igrice. A se je vse spremenilo. Tik preden se pripelje mednarodni vlak, ne po voznem redu, ampak z že prislovično zamudo, se pred postajo tare občasnih prevoznikov, ki majo nameščene taksi oznake.
Za prevoz do najbližje pomembne turistične destinacije, manj kot deset kilometrov je razdalja, potegnejo iz žepa gostov naše deželice po petnajst evrov. Večinoma se dogaja tako imenovano eko-bio-solarno poslovanje. Beri: denar na sonce. Račun? Včasih je, pogosteje ga ni. Le toliko mora biti občasni prevoznik previden, da na mobilniku preveri zamudo vlaka. Pred železniško postajo prihiti par minutk pred njim in najprej pogleda, ali je kje kakšna uradna oseba. Šele nato namesti rumeno taksi oznako in se pripravi v angleščini izdaviti: »Taksi? Taksi?«
»Jes, pliz!«
