NA KOŽO
Komentar Boštjana Fona: Te ulice nimamo
V moji domovini Ulice Poštenosti nisem našel. Nimamo je.
Odpri galerijo
Večkrat sem obiskal italijansko Toskano v preteklosti, predvsem Arezzo, ki sem ga pretaknil do zadnjega kamna. Mesta se spomnite vsi, ki ste videli filmsko mojstrovino Življenje je lepo Roberta Benignija. Da, tudi sam sem na Velikem trgu, kjer je bila posneta scena s ključem, vpil: »Maria ... la chiave!«
Mater Božja mi še nekaj naslednjih let ni vrgla na betico ključa oziroma naklonila sreče, kot jo je Benigniju v vlogi Guida, ko je duhovito osvajal Doro. Pohajanje po Toskani je nujno povezano s Firencami. Turistov je v centru vsako leto do milijona in pol. Izpod starodavnih napuščev slišite dve tisočletji star ukaz Gaja Julija Cezarja, da bo na tem kraju mesto. Dante vam šepeta o devetih krogih pekla. Machiavelli razpravlja o vladanju, tam je še mojster soneta Petrarca in navihani Boccaccio. Nekoč mesarski most Ponte Vecchio še stoji in trg za starodavni nogomet. Leonardo Da Vinci je dizajniral žogo za igro, v kateri je dovoljeno vse, samo zaklati ali ustreliti ne smeš nasprotnika. Vse to je izginilo v trenutku, ko sem ugledal posebno ulico. Drobna. Kratka. Senčna. Ni bara, slaščičarne, niti ene trgovinice ni bilo v njej. Nihče se ni namenil skoznjo. Vrata hiš, zbitih skupaj levo in desno, so bila trdno zapahnjena, polkna oken tudi. Vrvež se je v njej porazgubil, utihnil.
Nenavaden občutek osamljenosti me je prevzel, ko sem opravil par korakov po njej. Postal sem in se obračal okoli. Nikjer nikogar. Stal sem na Vicolo dell'Onestà – Ulici Poštenosti. S simbolnim, a nazornim poimenovanjem je opustela uličica potrkala na vest, kot je le mogla. Dvakrat sem jo prehodil in vsakič naslednjič, ko sem bi v Firencah, sem jo poiskal. V moji domovini Ulice Poštenosti nisem našel. Nimamo je. Nihče se ni spomnil, da bi katero naših ulic tako poimenoval. Biti pošten v vsakem trenutku zahteva pogum, saj nas postavi pred odgovornost. Slovenci smo običajne reve v navadnem življenju. Hinavski, prepirljivi in zahrbtni, opravljivi. Izjemno podli smo do redkih časti vrednih posameznikov.
Da smo pošteni, podalpski domorodci razlagamo navzven. V času, ko bi morali za narodov blagor najbolj pošteno, trdno stati drug z drugim, je laži največ. Novih, starih, tudi že desetletja zaprašene pridejo prav. Četudi bi Ulico Poštenosti umestili v Ljubljano ali pa najbolj od Boga pozabljeno slovensko vas, bi bila za nas, Šentflorjance, od Hodoša do Pirana, grozljivo moteča. Zato te ulice nimamo!
V moji domovini Ulice Poštenosti nisem našel. Nimamo je.
Mater Božja mi še nekaj naslednjih let ni vrgla na betico ključa oziroma naklonila sreče, kot jo je Benigniju v vlogi Guida, ko je duhovito osvajal Doro. Pohajanje po Toskani je nujno povezano s Firencami. Turistov je v centru vsako leto do milijona in pol. Izpod starodavnih napuščev slišite dve tisočletji star ukaz Gaja Julija Cezarja, da bo na tem kraju mesto. Dante vam šepeta o devetih krogih pekla. Machiavelli razpravlja o vladanju, tam je še mojster soneta Petrarca in navihani Boccaccio. Nekoč mesarski most Ponte Vecchio še stoji in trg za starodavni nogomet. Leonardo Da Vinci je dizajniral žogo za igro, v kateri je dovoljeno vse, samo zaklati ali ustreliti ne smeš nasprotnika. Vse to je izginilo v trenutku, ko sem ugledal posebno ulico. Drobna. Kratka. Senčna. Ni bara, slaščičarne, niti ene trgovinice ni bilo v njej. Nihče se ni namenil skoznjo. Vrata hiš, zbitih skupaj levo in desno, so bila trdno zapahnjena, polkna oken tudi. Vrvež se je v njej porazgubil, utihnil.
Nenavaden občutek osamljenosti me je prevzel, ko sem opravil par korakov po njej. Postal sem in se obračal okoli. Nikjer nikogar. Stal sem na Vicolo dell'Onestà – Ulici Poštenosti. S simbolnim, a nazornim poimenovanjem je opustela uličica potrkala na vest, kot je le mogla. Dvakrat sem jo prehodil in vsakič naslednjič, ko sem bi v Firencah, sem jo poiskal. V moji domovini Ulice Poštenosti nisem našel. Nimamo je. Nihče se ni spomnil, da bi katero naših ulic tako poimenoval. Biti pošten v vsakem trenutku zahteva pogum, saj nas postavi pred odgovornost. Slovenci smo običajne reve v navadnem življenju. Hinavski, prepirljivi in zahrbtni, opravljivi. Izjemno podli smo do redkih časti vrednih posameznikov.
Da smo pošteni, podalpski domorodci razlagamo navzven. V času, ko bi morali za narodov blagor najbolj pošteno, trdno stati drug z drugim, je laži največ. Novih, starih, tudi že desetletja zaprašene pridejo prav. Četudi bi Ulico Poštenosti umestili v Ljubljano ali pa najbolj od Boga pozabljeno slovensko vas, bi bila za nas, Šentflorjance, od Hodoša do Pirana, grozljivo moteča. Zato te ulice nimamo!
