Komentar Darinke Pavlič Kamien: Do golega
Pohlepni delodajalci bodo lahko prihranili. Ker ne bo nikogar, ki bi ga lahko plačevali.
Odpri galerijo
Pred kratkim smo si na eni od komercialnih TV lahko ogledali prispevek o izkoriščanju delavcev v nekaterih poklicih, kot so gradbeništvo, bolnišnična nega, delo v kuhinji. Pa to ni bil prispevek o Indiji, Kitajski, Pakistanu. Ne, to so pretresljive zgodbe krutih, grabežljivih, nehumanih delodajalcev ali nerazumnih sistemskih rešitev pri nas, v Sloveniji.
Opominjajo nas, da suženjstvo še obstaja, le drugače mu pravimo. Razmere v nekaterih podjetjih so za čas, v katerem se dogajajo, in za državo, v kateri smo, grozljive. Nesprejemljive. Gre pretežno za zgodbe ljudi iz republik nekdanje skupne države. Želja po boljšem življenju jih je pripeljala v nekdaj bratsko – danes skorajda najbližjo državo EU, ki so si jo predstavljali kot deželo upanja, urejenosti, spoštovanja, blaginje.
Pa tu doživljajo ponižanja in razžalitve, ki kažejo na vso sramoto naše družbe in sistema. Gre za novodobno razčlovečenje, ki zaposlene postavlja v vlogo brezpravičnikov in izkoriščanih, kot si ga mimo zakonov in oblastno zamišljajo neetični delodajalci. Delavci delajo po 10 ur in več, pogosto tudi sobote in nedelje.
Delajo ves mesec brez dneva počitka. Če zbolijo, za čas bolezni niso plačani. Če ne gre drugače, jim denar, ki ga zaradi bolezni niso mogli prigarati, poberejo z dodatno najemnino za bivanje v bednih, umazanih sobah. Novodobno suženjstvo je izkoriščanje, ki se mu nemočen posameznik, neveden o možnostih pravne zaščite, ne more izogniti ali mu ubežati zaradi groženj, nasilja, prisile, zlorabe moči ali prevare.
Delo človeka opredeljuje, mu daje smisel in namen, oblikuje njegovo samopodobo, samozavest, pokončnost. Ti tujci pridejo v Slovenijo pogumni, saj so si upali zapustili skromen, a varen dom. Pridejo pokončni, da so se sposobni spopasti z razmerami v neznani deželi. Pri nas jim slečemo dostojanstvo. Do golega.
Pa govorimo o poklicih, ki jih Slovenci sploh ne opravljamo več. Pohlepni delodajalci bodo kmalu lahko veliko prihranili. Ker ne bo nikogar, ki bi ga sploh lahko plačevali. Namesto doma bomo postali le še pot, s katere nam bodo tuji delavci pomahali. Namenjeni drugam.
Opominjajo nas, da suženjstvo še obstaja, le drugače mu pravimo. Razmere v nekaterih podjetjih so za čas, v katerem se dogajajo, in za državo, v kateri smo, grozljive. Nesprejemljive. Gre pretežno za zgodbe ljudi iz republik nekdanje skupne države. Želja po boljšem življenju jih je pripeljala v nekdaj bratsko – danes skorajda najbližjo državo EU, ki so si jo predstavljali kot deželo upanja, urejenosti, spoštovanja, blaginje.
Pohlepni delodajalci bodo lahko prihranili. Ker ne bo nikogar, ki bi ga lahko plačevali.
Pa tu doživljajo ponižanja in razžalitve, ki kažejo na vso sramoto naše družbe in sistema. Gre za novodobno razčlovečenje, ki zaposlene postavlja v vlogo brezpravičnikov in izkoriščanih, kot si ga mimo zakonov in oblastno zamišljajo neetični delodajalci. Delavci delajo po 10 ur in več, pogosto tudi sobote in nedelje.
Delajo ves mesec brez dneva počitka. Če zbolijo, za čas bolezni niso plačani. Če ne gre drugače, jim denar, ki ga zaradi bolezni niso mogli prigarati, poberejo z dodatno najemnino za bivanje v bednih, umazanih sobah. Novodobno suženjstvo je izkoriščanje, ki se mu nemočen posameznik, neveden o možnostih pravne zaščite, ne more izogniti ali mu ubežati zaradi groženj, nasilja, prisile, zlorabe moči ali prevare.
Delo človeka opredeljuje, mu daje smisel in namen, oblikuje njegovo samopodobo, samozavest, pokončnost. Ti tujci pridejo v Slovenijo pogumni, saj so si upali zapustili skromen, a varen dom. Pridejo pokončni, da so se sposobni spopasti z razmerami v neznani deželi. Pri nas jim slečemo dostojanstvo. Do golega.
Pa govorimo o poklicih, ki jih Slovenci sploh ne opravljamo več. Pohlepni delodajalci bodo kmalu lahko veliko prihranili. Ker ne bo nikogar, ki bi ga sploh lahko plačevali. Namesto doma bomo postali le še pot, s katere nam bodo tuji delavci pomahali. Namenjeni drugam.
