NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Peter Prevc in naš Luka
Ko naši športniki zmagujejo, se poistovetimo z njimi, in takrat smo skupaj z njimi vsi – mi.
Odpri galerijo
Še pred nekaj leti smo Slovenci navdušeno skakali, vreščali in padali v športni delirij na zaključku svetovnega pokala v smučarskih skokih. V Planici je plapolalo slovenskih zastav kot še nikoli prej nikjer drugje, njihovo valovanje pa je odražalo navdušenje nad uspešno zaključeno sezono Petra Prevca. Naš Peter. Naš šampion. Z njim smo bili tudi mi zmagovalci. Mi smo bili najboljši. Mi smo vse nabrisali. Ko naši športniki zmagujejo, se poistovetimo z njimi, in takrat smo skupaj z njimi vsi – mi. Mi smo tisti, ki tekmujemo, mi smo tisti, ki zmagamo, mi stojimo na zmagovalnih stopničkah.
In potem se zgodi, kar je zelo običajno za športnike. Kriza. Izguba občutka. Padec. Poškodba. Zmagoslavja ni več. Mi, ki smo z njimi tekmovali in si pripenjali njihove medalje, se oddaljujemo in postajamo spet samo mi. Pri Petru je po zmagovalni sezoni prišla še nepričakovana menjava smuči, primorana zaradi opustitve skakalnega programa v Elanu, a vendar nesmiselna. Tuji strokovnjaki so se nam čudili. Po zmagovalni sezoni se ne menja tako pomembnega dela opreme.
Lani je sledila še menjava na trenerskem mestu, letos po prvi operaciji gležnja še druga. Povsem dovolj, da je fant na dnu. Začenja z večjim minusom kot začetnik, saj s seboj nosi breme nekdanje slave. A naj vas spomnim, to je naš Peter.
Tako kot je ta hip naš Luka. Luka Dončić, s katerim mečemo trojke skoraj vsako drugo noč. Seštevamo njegove točke, trojne dvojčke, podaje, skoke in druge presežke, ki krasijo tega čudežnega, še ne dvajset let starega dečka. Neprespane noči niso nič v primerjavi z užitkom in zadovoljstvom ob dobri tekmi. TV-kamere so prilepljene nanj, spremljajo vsak njegov gib na parketu. Komentatorji analizirajo vsak korak, vsako potezo, navdušeno kričijo in ga kujejo v zvezde. V glasovanju za udeleženca elitne tekme All star je ta hip na drugem mestu zahodne konference.
Luka je ta hip naš največji športni zvezdnik, najbolj svetovno poznan Slovenec, ugleden in uglajen mladenič. Naš ponos. Kot je bil pred leti naš Peter – ki nas potrebuje. Zdaj. In bolj kot takrat, ko je zmagoval. Dajmo, naš Peter!
In potem se zgodi, kar je zelo običajno za športnike. Kriza. Izguba občutka. Padec. Poškodba. Zmagoslavja ni več. Mi, ki smo z njimi tekmovali in si pripenjali njihove medalje, se oddaljujemo in postajamo spet samo mi. Pri Petru je po zmagovalni sezoni prišla še nepričakovana menjava smuči, primorana zaradi opustitve skakalnega programa v Elanu, a vendar nesmiselna. Tuji strokovnjaki so se nam čudili. Po zmagovalni sezoni se ne menja tako pomembnega dela opreme.
Ko naši športniki zmagujejo, se poistovetimo z njimi, in takrat smo skupaj z njimi vsi – mi.
Lani je sledila še menjava na trenerskem mestu, letos po prvi operaciji gležnja še druga. Povsem dovolj, da je fant na dnu. Začenja z večjim minusom kot začetnik, saj s seboj nosi breme nekdanje slave. A naj vas spomnim, to je naš Peter.
Tako kot je ta hip naš Luka. Luka Dončić, s katerim mečemo trojke skoraj vsako drugo noč. Seštevamo njegove točke, trojne dvojčke, podaje, skoke in druge presežke, ki krasijo tega čudežnega, še ne dvajset let starega dečka. Neprespane noči niso nič v primerjavi z užitkom in zadovoljstvom ob dobri tekmi. TV-kamere so prilepljene nanj, spremljajo vsak njegov gib na parketu. Komentatorji analizirajo vsak korak, vsako potezo, navdušeno kričijo in ga kujejo v zvezde. V glasovanju za udeleženca elitne tekme All star je ta hip na drugem mestu zahodne konference.
Luka je ta hip naš največji športni zvezdnik, najbolj svetovno poznan Slovenec, ugleden in uglajen mladenič. Naš ponos. Kot je bil pred leti naš Peter – ki nas potrebuje. Zdaj. In bolj kot takrat, ko je zmagoval. Dajmo, naš Peter!
