NA KOŽO
Komentar Darinke Pavlič Kamien: Politično voditeljstvo v krizi
Kriza nacionalnega političnega voditeljstva vodi v krizo narodov, ta pa v krizo človeštva.
Odpri galerijo
Nestrpnost, zaprtost, nerazumevanje in nespoštovanje različnosti, vere, navad ... vse to je poteptalo socialni čut, svobodomiselnost in vsaj nekaj desetletij po 2. svetovni vojni navidezno in relativno čvrsto homogenost človeške rase na tem svetu. Ta zasuk se še posebno čuti v Evropi. Četudi so žarišča nemirov po svetu vedno tlela in žrtev nikoli nismo nehali preštevati, so svetovni gasilci ogenj tu in tam pogasili. Vsaj navidezno, da bi ga, ko bi bilo to v njihovem interesu, tudi znova razpihali. Če ne tam, kjer je že tlelo, pa kje drugje.
Kako naj si drugače razlagamo dogajanja ob vzponu političnih strank, ki ne le zagovarjajo, ampak z verbalno agresijo tudi udejanjajo politiko, ki ne sprejema drugače mislečih, drugačnih po videzu, po bogu, v katerega verjamejo. Ki so sovraštvo postavili pred razumevanje, da je preživetje ne le v živalskem, temveč tudi v človeškem nagonu.
Vzpon desne Alternative za Nemčijo (AfD) ali zadnji rezultati volitev na Švedskem so jasen kazalnik trendov. V Nemčiji so afdejevci po naklonjenosti volivcev že prehiteli socialne demokrate, na Švedskem pa sta levi in desni politični pol izenačena, socialdemokrati so dosegli najskromnejši rezultat v stoletni zgodovini. Madžarska, Italija, ZDA ... vse več jih je.
Očitno je, da se ljudje proti »drugačnim« ljudem ne znamo drugače boriti kot s sovraštvom, z odklanjanjem, tudi nasiljem. Velik del teh čustev smo zgradili zaradi besa in nemoči ob zbirokratizirani, neučinkoviti evropski skupnosti držav, ki se v vseh teh letih ni znala, ni zmogla ali ni želela uskladiti, kako reševati stotisoče migrantov, ki bežijo iz tako ali drugače sesutih držav.
Tako rekoč po defoltu nesprejeti, odrinjeni, ponižani ljudje, ki iščejo upanje v Evropi, si poskušajo svoj novi življenjski prostor pridobiti tudi z nasiljem, z dejanji, ki so včasih nezakonita. Eno nasilje rojeva drugo. Ujeti smo v spiralo nestrpnosti in nerazumevanja, ki ga očitno ne zmore rešiti noben evropski ali svetovni voditelj. Kriza nacionalnega političnega voditeljstva vodi v krizo narodov, ta pa v krizo človeštva.
Kako naj si drugače razlagamo dogajanja ob vzponu političnih strank, ki ne le zagovarjajo, ampak z verbalno agresijo tudi udejanjajo politiko, ki ne sprejema drugače mislečih, drugačnih po videzu, po bogu, v katerega verjamejo. Ki so sovraštvo postavili pred razumevanje, da je preživetje ne le v živalskem, temveč tudi v človeškem nagonu.
Vzpon desne Alternative za Nemčijo (AfD) ali zadnji rezultati volitev na Švedskem so jasen kazalnik trendov. V Nemčiji so afdejevci po naklonjenosti volivcev že prehiteli socialne demokrate, na Švedskem pa sta levi in desni politični pol izenačena, socialdemokrati so dosegli najskromnejši rezultat v stoletni zgodovini. Madžarska, Italija, ZDA ... vse več jih je.
Kriza nacionalnega političnega voditeljstva vodi v krizo narodov, ta pa v krizo človeštva.
Očitno je, da se ljudje proti »drugačnim« ljudem ne znamo drugače boriti kot s sovraštvom, z odklanjanjem, tudi nasiljem. Velik del teh čustev smo zgradili zaradi besa in nemoči ob zbirokratizirani, neučinkoviti evropski skupnosti držav, ki se v vseh teh letih ni znala, ni zmogla ali ni želela uskladiti, kako reševati stotisoče migrantov, ki bežijo iz tako ali drugače sesutih držav.
Tako rekoč po defoltu nesprejeti, odrinjeni, ponižani ljudje, ki iščejo upanje v Evropi, si poskušajo svoj novi življenjski prostor pridobiti tudi z nasiljem, z dejanji, ki so včasih nezakonita. Eno nasilje rojeva drugo. Ujeti smo v spiralo nestrpnosti in nerazumevanja, ki ga očitno ne zmore rešiti noben evropski ali svetovni voditelj. Kriza nacionalnega političnega voditeljstva vodi v krizo narodov, ta pa v krizo človeštva.
