NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Bik in izgubljena čast
Zdajšnja šentflorjanska politična elita se prav nič ne brzda, ko jo kdo opomni na spoštovanje časti.
Odpri galerijo
FOTO: Tadej Regent, Delo
Živel je bik, ki je bil do rdeče barve povsem ravnodušen. Ko je namaziljen in napudran toreador pred njim mahal z nekakšno rdečo cunjo, ga je samo začudeno gledal, potem pa se dostojanstveno obrnil nazaj k ogradi. Nekega dne so po naključju odkrili, da ga vznemirja modra barva, kaj vznemirja, spravljala ga je v bes, tako hud bes, da bi zmogel sam podreti Gaudíjevo Sagrado Famílio oziroma baziliko Svete družine. In so ga z vsemi častmi upokojili, da se je potem nekje v Andaluziji lahko posvečal novim rodovom. So ga pač spoštovali.
Ne vem, ali še opravlja svojo častno nalogo, vem pa, da se je takrat v Španiji veliko govorilo o časti nasploh.
Te je pri nas vse manj. V nekaterih okoljih je sicer »dana beseda« še vedno stvar osebne časti in si zato posamezniki nadvse prizadevajo, da bi jo izpolnili, medtem ko v drugih okoljih niti pisna obljuba ni kaj dosti vredna in jo je zato treba zavarovati še z grožnjo pravne sankcije. Nekoč je bila udeležba športnika v državni reprezentanci velika čast, danes pa je ta občutek časti v marsikateri državi že bistveno šibkejši in ga je treba vsaj nekoliko podpreti še s finančno stimulacijo.
Ko je papež Frančišek v enem od nagovorov svojim ovčicam dejal, da sta čast in dobro ime važni vzgojni dobrini tako v naravnem kot nadnaravnem življenju in vplivata na nas, da se varujemo slabega in tako ne zapravimo spoštovanja bližnjih, so mu naše podalpske ovčice prikimavale, da jih je še nekaj dni bolel vrat.
Zdajšnja šentflorjanska politična elita se dandanes prav nič ne brzda, ko jo kdo spomni, no, opomni na kar koli v povezavi s spoštovanjem časti in na papeževo sporočilo, ki so mu taisti elitneži vseh barv takrat prikimavali. Le zamahnejo z roko in gazijo naprej.
Spomnim se, kako so se nekdaj v političnih zakulisjih spopadali, kdo bo imel »čast« govoriti na osrednji državni proslavi in kdo za kulturni praznik, čez čas se je vnelo okoli raznih partizansko-belogardističnih komemoracij, zdaj si »imeti časti« biti slavnostni govorec na tej ali oni slovesnosti ne želi nihče.
Moja Slovenija pa, ugotavljajo, ne velja več niti za odprto družbo, ampak za zožen civilnodružbeni prostor z vse manj časti.
Tudi naš Ivan Cankar, ki je umrl na včerajšnji dan pred 102 letoma, je rad pisal o časti. In ni maral nečastnih ljudi. Prav zato še kako drži, ko je v črtici Pozdrav iz domovine zapisal: »Vina gor, vina za pogrebščino!«
Zdajšnja šentflorjanska politična elita se prav nič ne brzda, ko jo kdo opomni na spoštovanje časti.
Ne vem, ali še opravlja svojo častno nalogo, vem pa, da se je takrat v Španiji veliko govorilo o časti nasploh.
Te je pri nas vse manj. V nekaterih okoljih je sicer »dana beseda« še vedno stvar osebne časti in si zato posamezniki nadvse prizadevajo, da bi jo izpolnili, medtem ko v drugih okoljih niti pisna obljuba ni kaj dosti vredna in jo je zato treba zavarovati še z grožnjo pravne sankcije. Nekoč je bila udeležba športnika v državni reprezentanci velika čast, danes pa je ta občutek časti v marsikateri državi že bistveno šibkejši in ga je treba vsaj nekoliko podpreti še s finančno stimulacijo.
Ko je papež Frančišek v enem od nagovorov svojim ovčicam dejal, da sta čast in dobro ime važni vzgojni dobrini tako v naravnem kot nadnaravnem življenju in vplivata na nas, da se varujemo slabega in tako ne zapravimo spoštovanja bližnjih, so mu naše podalpske ovčice prikimavale, da jih je še nekaj dni bolel vrat.
Zdajšnja šentflorjanska politična elita se dandanes prav nič ne brzda, ko jo kdo spomni, no, opomni na kar koli v povezavi s spoštovanjem časti in na papeževo sporočilo, ki so mu taisti elitneži vseh barv takrat prikimavali. Le zamahnejo z roko in gazijo naprej.
Spomnim se, kako so se nekdaj v političnih zakulisjih spopadali, kdo bo imel »čast« govoriti na osrednji državni proslavi in kdo za kulturni praznik, čez čas se je vnelo okoli raznih partizansko-belogardističnih komemoracij, zdaj si »imeti časti« biti slavnostni govorec na tej ali oni slovesnosti ne želi nihče.
Moja Slovenija pa, ugotavljajo, ne velja več niti za odprto družbo, ampak za zožen civilnodružbeni prostor z vse manj časti.
Tudi naš Ivan Cankar, ki je umrl na včerajšnji dan pred 102 letoma, je rad pisal o časti. In ni maral nečastnih ljudi. Prav zato še kako drži, ko je v črtici Pozdrav iz domovine zapisal: »Vina gor, vina za pogrebščino!«
