NA KOŽO

Komentar Dejana Vodovnika: Bratje in Vinetou

Občinarji se le redko nasmehnejo tistemu z drugega konca iste države, če ni iz istega strankarskega ali ideološkega plemena.
Fotografija:
Odpri galerijo

Člani delegacije občine Črna na Koroškem te dni najbrž z izrisanim nasmehom na ustnicah razlagajo spomine na nedavni obisk v pobratenem kitajskem mestu Harbin. Z njimi so se spoprijateljili lani poleti. Nekaj mesecev pozneje so si že ogledali tamkajšnji festival ledenih skulptur in obiskali park snežnih skulptur. Čeprav se po velikosti prireditve ne morejo primerjati, bodo izkušnje Črnjanom, vsaj tako pravijo, koristile tudi pri organizaciji tradicionalnih Gradov kralja Matjaža. Skratka; pred nekaj meseci podpisan sporazum o pobratenju, zdaj pa že – hop – na Kitajsko. Najbrž ni slovenske občine, mesta, vasi ali naselja, da gasilskih društev niti ne omenjam, ki ne bi bile s kom pobratene.

Občina Ig je npr. pobratena s španskima Escanceno del Campo in Paterno del Campo. Ljubljana ima devetnajst bratov in sester; od italijanskega Pesara do srbskega Beograda. Brežice so pobratene s češko občino Dobřany, Koper med drugim s kitajskim Jiujiangom in grškim Krfom ... Pobratenja so bila v času, ki ga na glas vsi kritizirajo, potihoma pa hvalijo, dogodek, ki je sporočal, kako pomembni da smo, saj nas »vsi želijo imeti za pobratene prijatelje.« Pač v stilu krvnih bratov Vinetouja in Old Shatterhanda.

Dandanes je vse skupaj večinoma relikt preteklosti, ki ga le malokateri znajo dodobra unovčiti. Ne le zaradi iz občinskega proračuna plačanih poti občinskih ali mestnih delegacij v bližnje ali oddaljenejše kraje sveta, od koder se nato, po približno desetih dneh, ponosno vrnejo in sporočijo, da je »dogovor o nadaljnjem sodelovanju na področju športa, kulture in izobraževanja dosežen« ...Nekdo je te dni dejal, da je le stežka pričakovati, da bi se slovenske občine spoprijateljile med seboj, saj je skreganost zaradi odnosa med »našimi« in »vašimi« prevelika, in prav zategadelj se slovenski občinarji pač raje bratijo z oddaljenimi Kitajci, Grki, Afričani …

Nič nenavadnega torej ni, da se taisti občinarji le redko nasmehnejo tistemu z drugega konca iste države, v kateri sobivajo, če pač ni iz istega strankarskega ali ideološkega plemena. Ne vem, ali to drži, vendar mi je pa bolj jasno, zakaj je seznam pobratenih slovenskih občin in mest z mesti iz tujine dolg devet strani, pobratenih slovenskih naselij s slovenskimi pa ne zapolni niti ene same.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije