NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Ko so izumrli celjski grofje
Joj, kako radi politiki s tujkami solijo pamet »nevednemu« ljudstvu.
Odpri galerijo
Na današnji dan pred 562 leti so s smrtjo Ulrika II. Celjskega izumrli celjski grofje. Pokneženi celjski grof Urh je namreč umrl na današnji dan. V Beogradu.
Tudi slovenski jezik menda izumira. Pred kakima dvema letoma, ko je potekala javna razprava o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu, je razkrila tudi številne vidike in pomen naše skupne odgovornosti za varovanje in razvoj slovenščine. V razpravi, kot se spomnim, so bila izrečena mnoga kritična stališča do slabosti v njeni javni rabi. Prebudila nas je iz zasanjanosti in prepričanja, da slovenščina v samostojni državi ni več ogrožen temelj našega narodnega in državnega obstoja.
Svoj jezik Slovenci pogosto zanemarjamo v vsakodnevni rabi. Pri sporazumevanju mnogi uporabljajo tuje besede in obožujejo tujke. Kako radi imajo tujke šele slovenski politiki v javnih nastopih, ko radi posolijo pamet »nevednemu« ljudstvu.
Ko so pred štirimi leti ustrezne institucije sprejemale resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, leto zatem pa sta bila pripravljena tudi akcijska načrta, ni manjkalo visokoletečih besed. Kot je slišati, načrta še dandanes nista kdo-bi-si-vedel-kako operativna. Pač v maniri naše lastne brezbrižnosti do jezika, se zdi.
Mladi vse bolj komunicirajo s telefoni. Pametnimi! Z znaki, ki so zamenjali besede. Svet gre pač naprej. »Velik del našega izrazoslovja bo propadel, ker ga zamenjuje anglizem, ki je zelo navzoč predvsem med mladimi. Ta jezik, ki se pojavlja v SMS, je zelo čuden. Zato sem malce zaskrbljen,« so besede igralske legende Borisa Cavazze.
In tako angleščina (vključno z balkanskim izrazoslovjem) postaja bolj »kul« od »bedne« slovenščine. »Študenti pa v slovnično pravilni slovenščini več niso sposobni napisati dveh strani eseja, kaj šele obsežnejšega seminarja ali diplomske naloge,« je nedavno navrgel profesor z ene od ljubljanskih fakultet.
Pa smo tam, kjer smo. S smrtjo pokneženega celjskega grofa Urha, kot mu radi pravimo v slovenskih pripovednih virih, so izumrli celjski grofje. Slovenščina na srečo še diha. Vendar na škrge.
Tudi slovenski jezik menda izumira. Pred kakima dvema letoma, ko je potekala javna razprava o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu, je razkrila tudi številne vidike in pomen naše skupne odgovornosti za varovanje in razvoj slovenščine. V razpravi, kot se spomnim, so bila izrečena mnoga kritična stališča do slabosti v njeni javni rabi. Prebudila nas je iz zasanjanosti in prepričanja, da slovenščina v samostojni državi ni več ogrožen temelj našega narodnega in državnega obstoja.
Svoj jezik Slovenci pogosto zanemarjamo v vsakodnevni rabi. Pri sporazumevanju mnogi uporabljajo tuje besede in obožujejo tujke. Kako radi imajo tujke šele slovenski politiki v javnih nastopih, ko radi posolijo pamet »nevednemu« ljudstvu.
Ko so pred štirimi leti ustrezne institucije sprejemale resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, leto zatem pa sta bila pripravljena tudi akcijska načrta, ni manjkalo visokoletečih besed. Kot je slišati, načrta še dandanes nista kdo-bi-si-vedel-kako operativna. Pač v maniri naše lastne brezbrižnosti do jezika, se zdi.
Mladi vse bolj komunicirajo s telefoni. Pametnimi! Z znaki, ki so zamenjali besede. Svet gre pač naprej. »Velik del našega izrazoslovja bo propadel, ker ga zamenjuje anglizem, ki je zelo navzoč predvsem med mladimi. Ta jezik, ki se pojavlja v SMS, je zelo čuden. Zato sem malce zaskrbljen,« so besede igralske legende Borisa Cavazze.
Joj, kako radi politiki s tujkami solijo pamet »nevednemu« ljudstvu.
In tako angleščina (vključno z balkanskim izrazoslovjem) postaja bolj »kul« od »bedne« slovenščine. »Študenti pa v slovnično pravilni slovenščini več niso sposobni napisati dveh strani eseja, kaj šele obsežnejšega seminarja ali diplomske naloge,« je nedavno navrgel profesor z ene od ljubljanskih fakultet.
Pa smo tam, kjer smo. S smrtjo pokneženega celjskega grofa Urha, kot mu radi pravimo v slovenskih pripovednih virih, so izumrli celjski grofje. Slovenščina na srečo še diha. Vendar na škrge.
