NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Krizanteme, kriza in križ
Kak slavolok zmage bi pa zaman iskali. Zato, se bojim, je tudi optimizma bolj malo.
Odpri galerijo
Mesta mrtvih se povsod pripravljajo na dan spomina na mrtve, prvič v novih okoliščinah. Tudi s cvetjem. Zapisi in spomeniki iz najstarejših časov pričajo o človekovi občutljivosti za govorico cvetja. Pa ji danes še znamo prisluhniti? Nisem povsem prepričan; nekateri še kar silijo k rutini in na grobove namečejo, kar koli jim ponudijo cvetlični trgovci.
V naši kulturi so krizanteme tradicionalno nagrobno cvetje, s katerimi se na dan vseh svetih spomnimo pokojnih sorodnikov in prijateljev, ostajajo pa tudi simbol, povezan s predstavo dolgega, srečnega življenja in celo nesmrtnosti.
Živimo čas nenadnih sprememb, ko obstaja precejšnja nevarnost, da bi izgubili svojo istovetnost, zlasti ko na lastni koži opažamo, da začenja primanjkovati skupnih vrednot, na katerih bi utemeljili družbo.
Naša istovetnost pa so tudi grobovi. Pogled v vsakodnevno izložbo kaže, da se vseskozi zvijamo v psihičnih bolečinah, resničnih, namišljenih ali zaigranih. In vseskozi si dajemo opravka s spomeniki, obeležji, pomniki, nagrobniki, obeliski in podobnim. Kak slavolok zmage pa bi zaman iskali. Zato, se bojim, je tudi optimizma bolj malo.
Vzporedno z vse večjo »tenkočutnostjo« za žrtve, grobove, krivice, usode in nasploh vso to neizogibnost neke preteklosti pa je v birokratskem ozadju te družbe hitro erodiral interes za živeče ljudi. Poseben program bi lahko imeli o ljudeh, ki jih država noče rešiti revščine ali jih preprosto odmisli; na tem področju je skoraj popolnoma odpovedala, tako da je skrb za ogrožene ljudi večinoma prepuščena dobrim dušam in njihovi sposobnosti organizacije.
In če te dni nosimo na grobove sveče in rože, med katerimi imajo posebno simbolno vlogo prav krizanteme, nismo daleč oddaljeni niti od križa. V slovarju slovenskega jezika sta namreč hitro za krizantemo kriza in križ.
V življenju nič ni nemogoče, pa tudi vse ima svoj razlog, čeprav tok dogodkov včasih zavije kam po svoje. Kriz se ne da zaustaviti, nasprotno, bati se je, da bodo postale način življenja – če to že niso.
Krizantema pa ostaja simbol sončnega optimizma, večnosti. Kar je neprimerno bolje, kot pa če bi hudiča, ki poskuša krojiti zdajšnjo krizo, razvadili, da se ne bi več bal našega optimizma, s katerim bi mu mahali pred nosom.
V naši kulturi so krizanteme tradicionalno nagrobno cvetje, s katerimi se na dan vseh svetih spomnimo pokojnih sorodnikov in prijateljev, ostajajo pa tudi simbol, povezan s predstavo dolgega, srečnega življenja in celo nesmrtnosti.
Kak slavolok zmage bi pa zaman iskali. Zato, se bojim, je tudi optimizma bolj malo.
Živimo čas nenadnih sprememb, ko obstaja precejšnja nevarnost, da bi izgubili svojo istovetnost, zlasti ko na lastni koži opažamo, da začenja primanjkovati skupnih vrednot, na katerih bi utemeljili družbo.
Naša istovetnost pa so tudi grobovi. Pogled v vsakodnevno izložbo kaže, da se vseskozi zvijamo v psihičnih bolečinah, resničnih, namišljenih ali zaigranih. In vseskozi si dajemo opravka s spomeniki, obeležji, pomniki, nagrobniki, obeliski in podobnim. Kak slavolok zmage pa bi zaman iskali. Zato, se bojim, je tudi optimizma bolj malo.
Vzporedno z vse večjo »tenkočutnostjo« za žrtve, grobove, krivice, usode in nasploh vso to neizogibnost neke preteklosti pa je v birokratskem ozadju te družbe hitro erodiral interes za živeče ljudi. Poseben program bi lahko imeli o ljudeh, ki jih država noče rešiti revščine ali jih preprosto odmisli; na tem področju je skoraj popolnoma odpovedala, tako da je skrb za ogrožene ljudi večinoma prepuščena dobrim dušam in njihovi sposobnosti organizacije.
In če te dni nosimo na grobove sveče in rože, med katerimi imajo posebno simbolno vlogo prav krizanteme, nismo daleč oddaljeni niti od križa. V slovarju slovenskega jezika sta namreč hitro za krizantemo kriza in križ.
V življenju nič ni nemogoče, pa tudi vse ima svoj razlog, čeprav tok dogodkov včasih zavije kam po svoje. Kriz se ne da zaustaviti, nasprotno, bati se je, da bodo postale način življenja – če to že niso.
Krizantema pa ostaja simbol sončnega optimizma, večnosti. Kar je neprimerno bolje, kot pa če bi hudiča, ki poskuša krojiti zdajšnjo krizo, razvadili, da se ne bi več bal našega optimizma, s katerim bi mu mahali pred nosom.
