NA EKS
Komentar Dejana Vodovnika: Orglice in žena vojnega zločinca
Od slovenskih orglic do obcestnih plakatov, ki vabijo na decembrski koncert žene srbskega vojnega zločinca, je komaj nekaj milimetrov.
Odpri galerijo
Orglice FOTO: Ljubo Vukelič
So orglice ljudsko glasbilo ali ustna harmonika? Vprašanje, na katero – se mi zdi – je razmeroma težko odgovoriti. Vendar vseeno. Približno tri leta je od takrat, ko se je novinarska kolegica Darja Korez-Korenčan lotila raziskovanja žepnega glasbila, ki ga poznajo povsod po svetu – le imenujejo ga različno.
Kaj sploh so orglice? Ustna harmonika? Ali ustne orglice, kakor jih v svoji knjigi Osnove glasbene akustike iz leta 2011 imenuje Bruno Ravnikar: »Imajo niz prenihavajočih jezičkov, ki so v parih po dva pritrjeni na nosilne ploščice, te pa na posebno predelno steno z ustreznimi kancelami. Če pihnemo zračni curek v kancelo, bo zanihal le tisti jeziček, ki ga curek potisne v režo. Ko pa z usti vdihnemo zrak iz kancele, bo zanihal nasprotni jeziček. Tako daje ena kancela dva različna tona, enega pri pihanju in drugega pri vdihavanju zraka.« Glasbeniki vedo, za kaj gre!
Darja Korez-Korenčan v raziskavi ugotavlja, da strokovnjaki niti niso enotni, ali spadajo orglice med orgle in so kot take pomanjšana verzija orgel ali spadajo med harmonike, ki pa je precej mlajši inštrument od orgel. Toda ker so orglice le domače ime za ustno harmoniko, meni, da gre pri ustni harmoniki v resnici »za harmoniko, inštrument, katerega korenine segajo daleč na vzhod, h Kitajcem, v čas dinastije Šang«. Korez-Korenčanova omeni tudi praktičnost in hkrati ekonomičnost tega inštrumenta, ki je na slovenskih veselicah in zabavah nadomeščal večje število godcev na različnih inštrumentih. Da pa orglice niso le ljubiteljsko glasbilo, ki ga ob samotnih večerih v roke vzamejo kavboji iz filmov Johna Forda, zaporniki v Alcatrazu pa pastirji na pašnikih, priča dejstvo, da so zanje pisali skladbe tudi veliki koncertni skladatelji: Igor Stravinski, Sergej Prokofjev, Alban Berg, Darius Milhaud ...
Pri nas so razširjene po vsej državi, najbolj se nad njimi navdušujejo na Dolenjskem in Gorenjskem. Darja Korez-Korenčan ima o tem svoje mnenje. Tako je pred časom dejala: »Pomembno je, da nekdo začne okrog sebe zbirati tiste, ki imajo podoben glasbeni okus in se zanimajo za isto glasbilo. Na Dolenjskem je bil takšno gonilo Lojze Peterle s svojimi orglicami, na Gorenjskem pa seveda Avseniki, ki so ves čas poleg harmonike na meh gojili tudi zanimanje za orglice in jih občasno vključevali v svojo zasedbo. Na Štajerskem so kot ljudsko glasbilo prednjačile predvsem trstenke, no, najbolj siva lisa je Primorska, ki prisega na razne piščali in istrski meh.«
Zdaj pa nekam drugam. V romarsko središče Tri fare na severovzhodnem koncu Rosalnic pri Metliki. Slišati je, da je to središče zanimivo že zaradi treh gotskih cerkva, strnjenih znotraj pokopališkega obzidja, kar je enkraten primer pri nas in daleč naokoli. Vendar ga mnogi – med njimi je precej tujcev – obiščejo tudi zato, da bi si v severni cerkvi Žalostne Matere božje s konca 14. stoletja ogledali najstarejše baročne orgle na Slovenskem, ki jih je leta 1753 izdelal ljubljanski orglarski mojster Janez Jurij Eisl. Poleg tega da so najstarejše znano samostojno delo tega izvrstnega izdelovalca inštrumentov iz 18. stoletja na Kranjskem, so skoraj v celoti ohranjene v prvotni podobi in še vedno v zelo dobrem stanju. Kot povedo, imajo rosalniške orgle 10 registrov, osem v manualu in dva v pedalu. Igralnik je na hrbtni strani orgelske omare, organist pa spremlja dogajanje na oltarju skozi kukalo, katerega odprtina pod prospektnim poljem je vidna tudi s sprednje strani orgel. Ročke za odpiranje registrov so nameščene levo in desno v navpičnih vrstah ob manualni klaviaturi. Število tipk v manualu obsega 45 tonov, v pedalu pa 18. Piščali so lesene in kovinske (kositrne). Mehovje, ki so ga nekoč poganjali ročno, danes deluje z uporabo elektromotorja. Orgelska omara je spredaj bogato okrašena in sestavljena iz petih prospektnih piščalnih polj, njen vrh pa krasi kip kralja Davida s harfo.
Kdo bi si mislil. Najbrž jih je veliko, ki tega doslej niso poznali. Najbrž jih je več, ki poznajo kakšno hrvaško klapo. Pa srbske cajke tudi. Menda.
In to je Slovenija. Od orglic in baročnih orgel do vabil na obcestnih plakatih, ki v športni simbol najlepšega mesta na svetu vabijo na decembrski koncert žene razvpitega srbskega vojnega zločinca in tudi same vpletene v nekaj orožarsko-finančnih afer! Navsezadnje je celo bolj obremenjena z aferami kot ustašoidni hrvaški Thompson, ki pa smo mu takrat, kot se spomnimo, prepovedali prepevanje v štajerskem delu sončne strani Alp.
Dobrodošli v Sloveniji. In vesel praznik dneva eks Jugoslavije!
Kaj sploh so orglice? Ustna harmonika? Ali ustne orglice, kakor jih v svoji knjigi Osnove glasbene akustike iz leta 2011 imenuje Bruno Ravnikar: »Imajo niz prenihavajočih jezičkov, ki so v parih po dva pritrjeni na nosilne ploščice, te pa na posebno predelno steno z ustreznimi kancelami. Če pihnemo zračni curek v kancelo, bo zanihal le tisti jeziček, ki ga curek potisne v režo. Ko pa z usti vdihnemo zrak iz kancele, bo zanihal nasprotni jeziček. Tako daje ena kancela dva različna tona, enega pri pihanju in drugega pri vdihavanju zraka.« Glasbeniki vedo, za kaj gre!
Darja Korez-Korenčan v raziskavi ugotavlja, da strokovnjaki niti niso enotni, ali spadajo orglice med orgle in so kot take pomanjšana verzija orgel ali spadajo med harmonike, ki pa je precej mlajši inštrument od orgel. Toda ker so orglice le domače ime za ustno harmoniko, meni, da gre pri ustni harmoniki v resnici »za harmoniko, inštrument, katerega korenine segajo daleč na vzhod, h Kitajcem, v čas dinastije Šang«. Korez-Korenčanova omeni tudi praktičnost in hkrati ekonomičnost tega inštrumenta, ki je na slovenskih veselicah in zabavah nadomeščal večje število godcev na različnih inštrumentih. Da pa orglice niso le ljubiteljsko glasbilo, ki ga ob samotnih večerih v roke vzamejo kavboji iz filmov Johna Forda, zaporniki v Alcatrazu pa pastirji na pašnikih, priča dejstvo, da so zanje pisali skladbe tudi veliki koncertni skladatelji: Igor Stravinski, Sergej Prokofjev, Alban Berg, Darius Milhaud ...
Pri nas so razširjene po vsej državi, najbolj se nad njimi navdušujejo na Dolenjskem in Gorenjskem. Darja Korez-Korenčan ima o tem svoje mnenje. Tako je pred časom dejala: »Pomembno je, da nekdo začne okrog sebe zbirati tiste, ki imajo podoben glasbeni okus in se zanimajo za isto glasbilo. Na Dolenjskem je bil takšno gonilo Lojze Peterle s svojimi orglicami, na Gorenjskem pa seveda Avseniki, ki so ves čas poleg harmonike na meh gojili tudi zanimanje za orglice in jih občasno vključevali v svojo zasedbo. Na Štajerskem so kot ljudsko glasbilo prednjačile predvsem trstenke, no, najbolj siva lisa je Primorska, ki prisega na razne piščali in istrski meh.«
Zdaj pa nekam drugam. V romarsko središče Tri fare na severovzhodnem koncu Rosalnic pri Metliki. Slišati je, da je to središče zanimivo že zaradi treh gotskih cerkva, strnjenih znotraj pokopališkega obzidja, kar je enkraten primer pri nas in daleč naokoli. Vendar ga mnogi – med njimi je precej tujcev – obiščejo tudi zato, da bi si v severni cerkvi Žalostne Matere božje s konca 14. stoletja ogledali najstarejše baročne orgle na Slovenskem, ki jih je leta 1753 izdelal ljubljanski orglarski mojster Janez Jurij Eisl. Poleg tega da so najstarejše znano samostojno delo tega izvrstnega izdelovalca inštrumentov iz 18. stoletja na Kranjskem, so skoraj v celoti ohranjene v prvotni podobi in še vedno v zelo dobrem stanju. Kot povedo, imajo rosalniške orgle 10 registrov, osem v manualu in dva v pedalu. Igralnik je na hrbtni strani orgelske omare, organist pa spremlja dogajanje na oltarju skozi kukalo, katerega odprtina pod prospektnim poljem je vidna tudi s sprednje strani orgel. Ročke za odpiranje registrov so nameščene levo in desno v navpičnih vrstah ob manualni klaviaturi. Število tipk v manualu obsega 45 tonov, v pedalu pa 18. Piščali so lesene in kovinske (kositrne). Mehovje, ki so ga nekoč poganjali ročno, danes deluje z uporabo elektromotorja. Orgelska omara je spredaj bogato okrašena in sestavljena iz petih prospektnih piščalnih polj, njen vrh pa krasi kip kralja Davida s harfo.
Kdo bi si mislil. Najbrž jih je veliko, ki tega doslej niso poznali. Najbrž jih je več, ki poznajo kakšno hrvaško klapo. Pa srbske cajke tudi. Menda.
In to je Slovenija. Od orglic in baročnih orgel do vabil na obcestnih plakatih, ki v športni simbol najlepšega mesta na svetu vabijo na decembrski koncert žene razvpitega srbskega vojnega zločinca in tudi same vpletene v nekaj orožarsko-finančnih afer! Navsezadnje je celo bolj obremenjena z aferami kot ustašoidni hrvaški Thompson, ki pa smo mu takrat, kot se spomnimo, prepovedali prepevanje v štajerskem delu sončne strani Alp.
Dobrodošli v Sloveniji. In vesel praznik dneva eks Jugoslavije!
