NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Partizanki in Stepinac
Pogovori po maši in modrovanja v oštarijah pa imajo itak za rdečo nit hvalo soseda in ogovarjanje bližnjega.
Odpri galerijo
V nedeljo bo na planini Za Liscem, pri »novi« Orožnovi koči slovesno. Planinci se bodo spomnili dogodka izpred 125 let. Takrat je bila odprta sploh prva koča Slovenskega planinskega društva, poimenovana po prvem načelniku slovenskih planincev Franu Orožnu. Bo pa letos minilo tudi petinsedemdeset let od takrat, ko so štirje neznani partizani z dvema neznanima partizankama na vrhu Triglava prvič po nekajletnem obdobju temačne fašistične in nacistične okupacije, ki se je namenila izbrisati slovenski jezik in narod, razvili slovensko trobojnico.
Tega dogodka se spomnijo zgolj še v redkih knjigah, da bi partizani imeli »svojo« spominsko ploščo kje v bližini tega kraljestva lepote in čudes, kakor ga je označil Julius Kugy, pa ne bi vedel. Jo pa ima zato zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, ki se je leta 1936 z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom povzpel na Kredarico in na Triglav. In to le leto dni za tem, ko se je mladi jugoslovanski kralj Peter II. čez Krmo povzpel do Staničeve koče pod Triglavom in naslednji dan čez Prag sestopil v dolino Vrat in slapa Peričnik.
Kratka novica v takratnem Planinskem vestniku omenja nadškofovski obisk na Triglavu, v luči katerega se je Stepinac »z mladeniško čilostjo kljub viharju in megli povzpel na vrh Triglava«. In Stepinca, zaradi katerega se krešejo ideološka mnenja med Hrvati in Srbi (in Vatikanom), imajo lahko planinci na poti na Triglav v obliki spominske plošče nenehno pred očmi. Za partizanki in štiri tovariše, ki so tistega dne pred tri četrt stoletja stopili na vrh Triglava, bržkone sploh ne vedo.
Ampak tako nekako je tudi s preštevilnimi drugimi zadevami v našem malem, ideološko sprtem podalpskem raju. Sosed ima bolj zeleno travo, nekdanji jugobratje itak bolje prepevajo, pogovori po maši in modrovanja v oštarijah pa imajo za rdečo nit hvalo soseda in ogovarjanje bližnjega. Ah, ta Slovenija.
Pa saj je v naši naravi, da raje sosedu kot kakemu domačemu postavimo spomenik, do »onega« moramo itak biti prijazni, do domačega nam tega ni treba. In povrhu se smemo zadovoljiti celo s kako veselico, na kateri za veselje poskrbijo sosedje.
Tega dogodka se spomnijo zgolj še v redkih knjigah, da bi partizani imeli »svojo« spominsko ploščo kje v bližini tega kraljestva lepote in čudes, kakor ga je označil Julius Kugy, pa ne bi vedel. Jo pa ima zato zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, ki se je leta 1936 z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom povzpel na Kredarico in na Triglav. In to le leto dni za tem, ko se je mladi jugoslovanski kralj Peter II. čez Krmo povzpel do Staničeve koče pod Triglavom in naslednji dan čez Prag sestopil v dolino Vrat in slapa Peričnik.
Pogovori po maši in modrovanja v oštarijah pa imajo itak za rdečo nit hvalo soseda in ogovarjanje bližnjega.
Kratka novica v takratnem Planinskem vestniku omenja nadškofovski obisk na Triglavu, v luči katerega se je Stepinac »z mladeniško čilostjo kljub viharju in megli povzpel na vrh Triglava«. In Stepinca, zaradi katerega se krešejo ideološka mnenja med Hrvati in Srbi (in Vatikanom), imajo lahko planinci na poti na Triglav v obliki spominske plošče nenehno pred očmi. Za partizanki in štiri tovariše, ki so tistega dne pred tri četrt stoletja stopili na vrh Triglava, bržkone sploh ne vedo.
Ampak tako nekako je tudi s preštevilnimi drugimi zadevami v našem malem, ideološko sprtem podalpskem raju. Sosed ima bolj zeleno travo, nekdanji jugobratje itak bolje prepevajo, pogovori po maši in modrovanja v oštarijah pa imajo za rdečo nit hvalo soseda in ogovarjanje bližnjega. Ah, ta Slovenija.
Pa saj je v naši naravi, da raje sosedu kot kakemu domačemu postavimo spomenik, do »onega« moramo itak biti prijazni, do domačega nam tega ni treba. In povrhu se smemo zadovoljiti celo s kako veselico, na kateri za veselje poskrbijo sosedje.
