Komentar Dejana Vodovnika: Pesem za vavčer
Zamisel, vsaj v luči borcev za nebalkanske glasbene odre v Sloveniji, najbrž ni iz trte izvita, je pa, milo rečeno, neuresničljiva.
Odpri galerijo
Pesem za miloščino, če že sistemske rešitve ni! FOTO: ABC
Beseda vavčer je IN. Odslej poznamo: vavčerizacijo, vavčerski, vavčerstvo in sveto besedo – vavčer. Gre za »dokument o vnaprejšnjem plačilu določenih storitev, ki ga izda turistična agencija uporabniku,« piše Fran, Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Kot številni drugi jeziki tudi slovenščina poimenovalno praznino pogosto zapolnjuje s prevzemanjem tujih besed, ki se (glede na svojo izvirno izrazno podobo in izgovor) različno hitro prilagodijo njenim zakonitostim. Nekatere se vdajo skoraj takoj, druge nikoli; nekatere tudi po podomačitvi jasno izkazujejo svojo pravo naravo, druge pa se integrirajo tako dobro, da jim skoraj ne bi pripisali, da so prevzete. Takšna je tudi beseda vavčer – podomačeni zapis in pripona -er, ki jo imajo številne slovenske besede, sta odlična kamuflaža. Resnično poreklo te besede razkrivata v SSKJ 2 navedena citatna dvojnica voucher (hop, Cefizelj!) in sklanjanje s podaljšano osnovo, torej vavčer vavčerja – čistokrvna slovenska beseda bi v priponi -er bolj verjetno (ne pa brezizjemno) imela polglasnik, ki bi se pri pregibanju izgubil (npr. veter vetra). »Zneska za počitnice pri slovenskih turističnih ponudnikih bo verjetno vsakdo vesel, ne glede na to, ali bo šlo za iz angleščine prevzeti vavčer ali pa za splošnejši bon. Tudi ta beseda izvorno ni naša. Toda – verjeli ali ne – to ni še ena debata o 'naših in vaših'. Je le debata o iznajdljivem jeziku, ki vzame tam, kjer lahko, in je predvsem – naš skupni,« je v Delu zapisala Urška Vranjek Ošlak.
Kamor koli greš, skorajda iz vseh ust slišiš besedico vavčer. »Ti, kje boš pa ti porabil svojega?«
»Mi bomo našega v toplicah,« pove drugi.
Kulturniki si želijo, da se le ne bi vse vrtelo okoli turizma. Seveda je potreben, nujno potreben, vendar vseeno, tudi kultura je del turizma, in tako jim ni tuja zamisel o svojevrstni vavčerizaciji kulture.
Starostniki si želijo, da bi si z vavčerji lahko kupili dodatne plenice, tisti mlajši kaj njihovim letom primernega in uporabnega. Seveda, ne pa kaj razširjeno opojnega.
In tako so se oglasili tudi slovenski glasbeniki. Glasbena scena je zaradi pandemije še vedno povsem ustavljena. Glasbeniki pa itak že dolgo (neuspešno?) tudi bijejo bitko z vdorom t. i. balkanskega glasbenega vala v podalpsko Slovenijo in na glasbene (in tudi druge vrste) odre. Prireditelji dogodkov služijo, ups, so služili, slovenski glasbeniki bentijo.
Zdaj pa so nekako zaslutili, da bi lahko vnovič poskusili. V poplavi različnih pobud svojevrstno vavčerizacijo mile nam podalpske deželice, s katero bi rešili sebe, panogo in še kaj, so slovenski glasbeniki dobili zamisel, da bi »ustrezne institucije« »resno razmislile« o uvedbi omejitev za prireditelje prireditev; seveda, ko bodo te dovoljene v razmeroma normalnem obsegu.
Predlog je naslednji: vsak prireditelj, ki bi na prireditvi imel slovenske glasbenike, bi bil oproščen med 30 in 50 odstotki potrebnih dajatev. Vsak, ki bi na oder vabil tuje, od balkanskih do vseh drugih, tudi iz sosednje Kurtzeve dežele nastopajočih, pa bi plačal polno celo potrebnih dajatev. Če bi poleg tujca nastopil slovenski izvajalec, bi cena dajatve bila polna oz. 100-odstotna.
Zamisel, vsaj v luči borcev za nebalkanske glasbene odre v Sloveniji, najbrž ni iz trte izvita, je pa, milo rečeno, neuresničljiva. Popularna kultura je že dolgo tista kultura, ki jo ljudje v resnici živimo. V Sloveniji taiste kulture pač ni brez umetnikov, polumetnikov in podobnih iz držav nekdanje države. In zato je upravičeno pričakovati, da bo zamisel o »kaznovanju« nastopov balkanske glasbe na slovenskih odrih sprejeta z obema rokama, utopija.
Nič pa ni narobe, da o njej kdo morda le razmisli. Vsaj to. Brez vavčerja!
Kot številni drugi jeziki tudi slovenščina poimenovalno praznino pogosto zapolnjuje s prevzemanjem tujih besed, ki se (glede na svojo izvirno izrazno podobo in izgovor) različno hitro prilagodijo njenim zakonitostim. Nekatere se vdajo skoraj takoj, druge nikoli; nekatere tudi po podomačitvi jasno izkazujejo svojo pravo naravo, druge pa se integrirajo tako dobro, da jim skoraj ne bi pripisali, da so prevzete. Takšna je tudi beseda vavčer – podomačeni zapis in pripona -er, ki jo imajo številne slovenske besede, sta odlična kamuflaža. Resnično poreklo te besede razkrivata v SSKJ 2 navedena citatna dvojnica voucher (hop, Cefizelj!) in sklanjanje s podaljšano osnovo, torej vavčer vavčerja – čistokrvna slovenska beseda bi v priponi -er bolj verjetno (ne pa brezizjemno) imela polglasnik, ki bi se pri pregibanju izgubil (npr. veter vetra). »Zneska za počitnice pri slovenskih turističnih ponudnikih bo verjetno vsakdo vesel, ne glede na to, ali bo šlo za iz angleščine prevzeti vavčer ali pa za splošnejši bon. Tudi ta beseda izvorno ni naša. Toda – verjeli ali ne – to ni še ena debata o 'naših in vaših'. Je le debata o iznajdljivem jeziku, ki vzame tam, kjer lahko, in je predvsem – naš skupni,« je v Delu zapisala Urška Vranjek Ošlak.
Kamor koli greš, skorajda iz vseh ust slišiš besedico vavčer. »Ti, kje boš pa ti porabil svojega?«
»Mi bomo našega v toplicah,« pove drugi.
Kulturniki si želijo, da se le ne bi vse vrtelo okoli turizma. Seveda je potreben, nujno potreben, vendar vseeno, tudi kultura je del turizma, in tako jim ni tuja zamisel o svojevrstni vavčerizaciji kulture.
Starostniki si želijo, da bi si z vavčerji lahko kupili dodatne plenice, tisti mlajši kaj njihovim letom primernega in uporabnega. Seveda, ne pa kaj razširjeno opojnega.
Zamisel, vsaj v luči borcev za nebalkanske glasbene odre v Sloveniji, najbrž ni iz trte izvita, je pa, milo rečeno, neuresničljiva.
In tako so se oglasili tudi slovenski glasbeniki. Glasbena scena je zaradi pandemije še vedno povsem ustavljena. Glasbeniki pa itak že dolgo (neuspešno?) tudi bijejo bitko z vdorom t. i. balkanskega glasbenega vala v podalpsko Slovenijo in na glasbene (in tudi druge vrste) odre. Prireditelji dogodkov služijo, ups, so služili, slovenski glasbeniki bentijo.
Zdaj pa so nekako zaslutili, da bi lahko vnovič poskusili. V poplavi različnih pobud svojevrstno vavčerizacijo mile nam podalpske deželice, s katero bi rešili sebe, panogo in še kaj, so slovenski glasbeniki dobili zamisel, da bi »ustrezne institucije« »resno razmislile« o uvedbi omejitev za prireditelje prireditev; seveda, ko bodo te dovoljene v razmeroma normalnem obsegu.
Predlog je naslednji: vsak prireditelj, ki bi na prireditvi imel slovenske glasbenike, bi bil oproščen med 30 in 50 odstotki potrebnih dajatev. Vsak, ki bi na oder vabil tuje, od balkanskih do vseh drugih, tudi iz sosednje Kurtzeve dežele nastopajočih, pa bi plačal polno celo potrebnih dajatev. Če bi poleg tujca nastopil slovenski izvajalec, bi cena dajatve bila polna oz. 100-odstotna.
Zamisel, vsaj v luči borcev za nebalkanske glasbene odre v Sloveniji, najbrž ni iz trte izvita, je pa, milo rečeno, neuresničljiva. Popularna kultura je že dolgo tista kultura, ki jo ljudje v resnici živimo. V Sloveniji taiste kulture pač ni brez umetnikov, polumetnikov in podobnih iz držav nekdanje države. In zato je upravičeno pričakovati, da bo zamisel o »kaznovanju« nastopov balkanske glasbe na slovenskih odrih sprejeta z obema rokama, utopija.
Nič pa ni narobe, da o njej kdo morda le razmisli. Vsaj to. Brez vavčerja!
