NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Poroke in korito
Tajnikom domačih političnih mladoporočencev pa je itak vseeno. Stroški porok in ločitev itak ne gredo iz njihovih žepov.
Odpri galerijo
FOTO: Gettyimages
Pravijo, da se Slovenci radi poročamo. Zasebno in politično! Tudi ločitve niso nevsakdanje.
Se pa za hip vrnimo v čase Ilirskih provinc, ko so morali prisopihati Francozi, da so nas zdramili. Bistvo je bilo v tem, da so prinesli novo omikanost, uveljavili so tudi sodobno upravo. Generalni guverner Marmont je izdal odredbo o cepljenju otrok proti črnim kozam; potrdilo o cepljenju je bilo obvezna priloga ob vpisu v javne šole. Do Katoliške cerkve je francoska uprava zaostrila svoj odnos; uvedli so civilno poroko, šolstvo so ločili od cerkve, dovoljeni so bili, poleg nedelj, le štirje cerkveni prazniki. Odpravili in uvedli so še marsikaj.
Danes, dobrih 200 let pozneje, bi bilo treba Ilirijo spet oživljati. Spet se, denimo, ukvarjamo s cepljenjem. Koronavirus preži iz vsakega kota in se s svojimi sevi in podsevi zdi kot temni princ usode. »Da bomo imeli kolektivno imunost, je treba cepiti najmanj 60 odstotkov populacije. Kdaj jo bomo dosegli, ne ve niti živ bog, kaj šele premier,« je slišati v bitki proti koronavirusu. Tisti Marmont se na teorije zarote ni oziral.
Porok pa je vse manj; civilnih in cerkvenih. Je pa zato političnih porok nekaj več. Vsi bi z vsakim in vse bi z vsakim. Barva ni pomembna. Da bi le ostali na položaju. Tudi kaka ločitev ni ovira.
Se na trenutek zazdi, da imajo te naše, politične poroke prav poseben šarm. Zabavni in kratkoročni. Posledice pa dolgoročne. Z ločitvami vred.
Bankir baron Nathan Rothschild je nekoč dajal lep del svojega premoženja dobrodelnim ustanovam in posameznikom. Na dan poroke njegove hčere je prišel berač po dvesto kron, ki jih je dobival vsako leto. Tajnik pa mu je dal samo sto kron, rekoč: »Letos boste morali biti zadovoljni s polovico, ker se moži baronova hči in so stroški ogromni.«
Ko pogledam skozi okno, tja proti vsakodnevnemu cirkusu, opazim, da tudi naše dnevnopolitične poroke niso poceni. Razumljivo, saj morajo politični mladoporočenci in njihovi svatje živeti, strošek poroke in tudi že vključen strošek morebitne ločitve pa nista nizka. Še sreča, da je v koritu še nekaj denarja. Tisti, ki od daleč spremljajo vse skupaj, pa imajo cvenka v žepih precej manj. Morda celo manj kot omenjeni berač.
Tajnikom domačih političnih mladoporočencev pa je vseeno. Stroški porok in ločitev itak ne gredo iz njihovih žepov.
Se pa za hip vrnimo v čase Ilirskih provinc, ko so morali prisopihati Francozi, da so nas zdramili. Bistvo je bilo v tem, da so prinesli novo omikanost, uveljavili so tudi sodobno upravo. Generalni guverner Marmont je izdal odredbo o cepljenju otrok proti črnim kozam; potrdilo o cepljenju je bilo obvezna priloga ob vpisu v javne šole. Do Katoliške cerkve je francoska uprava zaostrila svoj odnos; uvedli so civilno poroko, šolstvo so ločili od cerkve, dovoljeni so bili, poleg nedelj, le štirje cerkveni prazniki. Odpravili in uvedli so še marsikaj.
Tajnikom domačih političnih mladoporočencev pa je itak vseeno. Stroški porok in ločitev itak ne gredo iz njihovih žepov.
Danes, dobrih 200 let pozneje, bi bilo treba Ilirijo spet oživljati. Spet se, denimo, ukvarjamo s cepljenjem. Koronavirus preži iz vsakega kota in se s svojimi sevi in podsevi zdi kot temni princ usode. »Da bomo imeli kolektivno imunost, je treba cepiti najmanj 60 odstotkov populacije. Kdaj jo bomo dosegli, ne ve niti živ bog, kaj šele premier,« je slišati v bitki proti koronavirusu. Tisti Marmont se na teorije zarote ni oziral.
Porok pa je vse manj; civilnih in cerkvenih. Je pa zato političnih porok nekaj več. Vsi bi z vsakim in vse bi z vsakim. Barva ni pomembna. Da bi le ostali na položaju. Tudi kaka ločitev ni ovira.
FOTO: Gettyimages
Se na trenutek zazdi, da imajo te naše, politične poroke prav poseben šarm. Zabavni in kratkoročni. Posledice pa dolgoročne. Z ločitvami vred.
Bankir baron Nathan Rothschild je nekoč dajal lep del svojega premoženja dobrodelnim ustanovam in posameznikom. Na dan poroke njegove hčere je prišel berač po dvesto kron, ki jih je dobival vsako leto. Tajnik pa mu je dal samo sto kron, rekoč: »Letos boste morali biti zadovoljni s polovico, ker se moži baronova hči in so stroški ogromni.«
Ko pogledam skozi okno, tja proti vsakodnevnemu cirkusu, opazim, da tudi naše dnevnopolitične poroke niso poceni. Razumljivo, saj morajo politični mladoporočenci in njihovi svatje živeti, strošek poroke in tudi že vključen strošek morebitne ločitve pa nista nizka. Še sreča, da je v koritu še nekaj denarja. Tisti, ki od daleč spremljajo vse skupaj, pa imajo cvenka v žepih precej manj. Morda celo manj kot omenjeni berač.
Tajnikom domačih političnih mladoporočencev pa je vseeno. Stroški porok in ločitev itak ne gredo iz njihovih žepov.
