Komentar Dejana Vodovnika: Prekletstvo ustvarjalnosti

Šolarjev okoli mene je »mali milijon«. In skoraj vsi mi takrat, ko se vidimo na kakem družinskem srečanju, nekaj malega potarnajo o svojevrstnem prekletstvu ustvarjalnosti. In, glej ga, zlomka, tudi Kreativni škrat mi je tokrat v nabiralnik poslal nekaj pikrih na to temo.
Takole zapiše:
**
»Pred časom je bila na slovenskih osnovnih šolah, za učence zadnje triade izobraževanja, izvedena anketa /vzorec cca 3000 učencev/ o njihovi viziji in željah poklicne usmeritve. Učenke in učenci so v veliki večini kot svetal cilj svoje poklicne prihodnosti navajali državne zaposlitve. Učitelj, vzgojitelj, inšpektor, policist, vojak, administrativni delavec. Sledile so samostojne zaposlitve, kot so kmet, obrtnik, avtomehanik. Nekaj jih je kot svojo sanjsko službo navedlo pravne poklice, medicinske poklice. Sledili so še cvetličarji, šoferji, piloti … itd. … itd. Velika zanimivost te ankete pa je bilo popolno nezanimanje in posledično umanjkanje samostojno kreativnih smeri. Nihče se ni izjasnil, da bi živel kot umetnik, izumitelj ali avtor.


Ko so bili otroci v drugem koraku povprašani, zakaj se ni nihče odločil za pot kreativnosti, kaj si mislijo o poklicu inovatorja ali avtorja glasbe, literarnega ali filmskega ustvarjalca, so praviloma te usmeritve povezali z revščino in težavami. Zanimiva pa je bila izpoved mladega fantiča, za katerega je cela šola vedela, da je odličen pesnik in pevec, ki je nastopal na vseh prireditvah. A fantič ni hotel niti slišati o umetniškem udejstvovanju in je že vedel, da bo nadaljeval delo svojega očeta, vodoinštalaterja. Kar je resen in zanesljiv 'šiht'. Svojo odločitev je podkrepil z zgodbo svojega brata.

'Moj deset let starejši brat odlično poje in igra kitaro. Komponira svojo avtorsko glasbo. Vadi več ur vsak dan. Obiskuje koncerte in tudi sam nastopa s svojo glasbeno skupino. Nekaj malega tudi zasluži. Z delom in pomočjo staršev je zbral denar, da je najel snemalni studio. Nastal je odličen izdelek, na katerega smo bili vsi zelo ponosni. Pričakovanja so bila velika, a sledil je čas resnice, ko je brat, poln upanja in entuziazma, posneti material poslal glasbenim založbam in urednikom radijskih postaj. Sledili so tedni tišine, telefonski klici brez odziva in pošiljanje elektronske pošte na naslove, od koder ni bilo odgovora. Tedni čakanja so se spremenili v mesece, entuziazem se je spreobrnil v žalost in razočaran je začel ugotavljati, da so mu vsa vrata zaprta, če se ne odpove svojim pravicam in jih za vrtenje v medijih prepusti nekemu managerju – poslovnežu. Na kar pa brat, ki končuje študij filozofije in bo kmalu diplomiral s študijo Aristotelovih temeljnih kreposti, ni pristal.'

Takšna je kruta resnica, realnost, ki jo doživljajo avtorji, izumitelji in zagovorniki temeljnih Aristotelovih kreposti vsak dan, ko se s svojim ustvarjanjem in zavzemanjem za kreposti borijo za prepoznavnost in/ali preživetje. Znajdejo se v breznu, kjer sta zagovarjanje temeljnih vrednot in samosvoja kakovost obsojena na propad, korupciji naklonjeno podpovprečje pa prosperira.
Med ustvarjalci se govori, da najbolje plačani slovenski 'avtorji' sploh ne znajo igrati, peti, pisati ... Bljak. Bolje je biti aristotelovsko kreposten vodoinštalater kot prodati svoje 'umetniške otroke' brokerjem umazanega kapitala. Perspektivni pevec in bodoči diplomant tako že pomagata svojemu očetu vodoinštalaterju. Kdo ve? Morda bi tudi Aristotel, ko bi živel dandanes, končal kot kreposten vodoinštalater.«
**
Pismo Kreativnega škrata sem razposlal naokoli šolarjem, ki so mi najbliže. Na njihove odzive še čakam. Sem pa prepričan, da jih bom dobil prej kot marsikdo, ki je za marsikaj, ne le za kak odziv, zaprosil naše vrle aktualne in menda odgovorne inštitucije.