Komentar Dejana Vodovnika: Revolucija in pica

Včasih se je res treba vrniti v preteklost. Imel sem srečo in čast, da sem ga poznal. Bogdan Pogačnik je bil vrhunski Delov novinar, ki je zdaj že davnega leta 1970, še kot tedanji dopisnik iz Pariza, spisal knjigo Kolikšna moč je v sladkorju. Bili sta leti 68/69, v Franciji je vrelo, kolega pa je dobil navdih pri nekem politično-reklamnem pouličnem oglasu: Kolikšna je moč v sladkorju (Quelle énergie dans le sucre!). In na štiri metre dolgem plakatu razposajeni deček, ki je v silnem poskoku obvisel v zraku. Neznani storilec je dečku s črno kredo pripisal Živela revolucija! Drži, tisto so bili drugi časi. Omenjeni velikanski, štiri metre dolg lepak francoskega združenja za prodajo sladkorja ARCC je bil po mnenju mnogih najbolj posrečen komercialni lepak na postajah pariškega metroja v letih 1968/69. Taka je bila tudi Francija: kljub svoji starosti razpeta med komercialno, režimsko in opozicijsko reklamo ter med sladkorno revolucijo in mladeniško poskakujoča – nekam v prazno.

Zdi se, da je današnja Slovenija podobna tisti Franciji. Podzemne železnice res nimamo. Smo pa poskakujoč tridesetletnik, ki skače nekam v prazno. Pa sladkor in sladke besede tudi špricajo iz vsake pore; s politiko na čelu.
Prepričujejo nas, da smo Slovenci kulinarično pismen narod. Nisem povsem prepričan. Najnovejša poročila kažejo, da si večina Slovencev in njih družic (ali obratno) najraje naroča na dom burgerje in pice in tudi čevapčiče in pomfrit.

Pri nas kakšnega velikega in hudo markantnega plakata, ki bi vstopil v zgodovino, še ni bilo. Takšen, »sladkorni«, kot je bil v Parizu, itak ne bi imel vpliva, saj bi njegovo sporočilo najbrž šlo mimo. Smo pa še kako razpeti med že omenjeno vsakdanjo komercialno, režimsko in opozicijsko politično reklamo. In reklamo za burgerje in pice.

Tisti deček s pariškega plakata je skočil »nekam v prazno«, mi, danes, tonemo v krizo. Kdo piše o tem, kako se skuha ješprenj, jota, zabeljen krompir, kako se iz odvečnega kruha ocvrejo šnite ali nasploh kar koli preprostega in hkrati cenenega?


Bolj malo. Burger, pica in pomfrit so postali svojevrsten slovenski slow food. Neznanec, ki bi na kak plakat za burgerje, postavljen ob cesti sredi mesta, s črno kredo pripisal Živela revolucija!, pa je itak doma in čaka, da mu pripeljejo burger. Ali pico!