NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Slovenski kitolovci*
Predsedujemo komisiji za kite, ena država izstopi, kiti poginjajo, mi pa imamo vsaj znamko.
Odpri galerijo
Toliko zapletov, podtikanj, ugibanj in političnih preigravanj, kot jih je bilo in jih posledično še je v zvezi z imenovanjem slovenskega predstavnika za evropskega komisarja, že dolgo ni bilo na našem političnem parketu. Vrnimo se kakšno leto v preteklost, ko je bila Slovenija, ena najbolj znanih ribiških dežel na svetu, imenovana za predsedujočo mednarodni komisiji za kitolov. In ker mora imeti vsaka komisija svojega predsedujočega, ga je morala imeti tudi komisija za kitolov in kite. In smo ga dobili. Za dve leti. Potihoma in brez politično ideoloških prerekanj je bil za predsednika komisije izbran biolog Andrej Bibič, uslužbenec ministrstva za okolje.
O kitih se od začetka slovenskega predsedovanja omenjeni komisiji, v kateri je bilo 89 držav, zdaj pa je ena manj, ni kaj veliko razpravljalo. Vsaj v naši podalpsko-kitolovski deželici ne.
Je pa zato Japonska, od katere je Slovenija lani prevzela predsednikovanje, pred dobrim mesecem uradno izstopila iz »naše« komisije in po 31 letih uradno obnovila kitolov v komercialne namene. Ko so flote kitolovk izplule iz mesta Šimonoseki in pristanišča Kuširo na severnem otoku Hokaido in se odpravile v lov na 150 brydovih kitov, 52 ščukastih kitov in 25 zajvalov, smo se v podalpsko-kitolovski deželi, ki se sicer lahko pohvali z okostjem mlade samice kita, imenovane Leonora, raje prepirali, čigavega lenarčiča poslati bliže evropskemu koritu.
Pred dnevi, ko je na jugozahodni obali Islandije nasedlo 50 kitov pilotov, od katerih jih je 20 poginilo, je bilo v Sloveniji takisto vse tiho. Pa najbrž ne v znak spomina na poginule kite!
Kljub temu se ob našem predsedovanju komisiji za kite, kljub temu da ena najbolj kitolovskih držav izstopi, kiti na Islandiji pa poginjajo, lahko pohvalimo, da imamo vsaj znamko z motivom kita. To pa poleg dejstva, da smo predsedujoči svetovni organizaciji za kite in da se bodo prihodnje leto kitologi z vsega sveta srečali v Portorožu ter da s kiti pravzaprav nimamo kake pretirane zveze, tudi ni od muh.
*Kit: morski sesalec; kita: v medicini fibrozno vezivo, ki pritrjuje mišico na kost ali na hrustanec; v balkanskem žargonu moški spolni organ.
O kitih se od začetka slovenskega predsedovanja omenjeni komisiji, v kateri je bilo 89 držav, zdaj pa je ena manj, ni kaj veliko razpravljalo. Vsaj v naši podalpsko-kitolovski deželici ne.
Predsedujemo komisiji za kite, ena država izstopi, kiti poginjajo, mi pa imamo vsaj znamko.
Je pa zato Japonska, od katere je Slovenija lani prevzela predsednikovanje, pred dobrim mesecem uradno izstopila iz »naše« komisije in po 31 letih uradno obnovila kitolov v komercialne namene. Ko so flote kitolovk izplule iz mesta Šimonoseki in pristanišča Kuširo na severnem otoku Hokaido in se odpravile v lov na 150 brydovih kitov, 52 ščukastih kitov in 25 zajvalov, smo se v podalpsko-kitolovski deželi, ki se sicer lahko pohvali z okostjem mlade samice kita, imenovane Leonora, raje prepirali, čigavega lenarčiča poslati bliže evropskemu koritu.
Pred dnevi, ko je na jugozahodni obali Islandije nasedlo 50 kitov pilotov, od katerih jih je 20 poginilo, je bilo v Sloveniji takisto vse tiho. Pa najbrž ne v znak spomina na poginule kite!
Kljub temu se ob našem predsedovanju komisiji za kite, kljub temu da ena najbolj kitolovskih držav izstopi, kiti na Islandiji pa poginjajo, lahko pohvalimo, da imamo vsaj znamko z motivom kita. To pa poleg dejstva, da smo predsedujoči svetovni organizaciji za kite in da se bodo prihodnje leto kitologi z vsega sveta srečali v Portorožu ter da s kiti pravzaprav nimamo kake pretirane zveze, tudi ni od muh.
*Kit: morski sesalec; kita: v medicini fibrozno vezivo, ki pritrjuje mišico na kost ali na hrustanec; v balkanskem žargonu moški spolni organ.
