NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Smeh in hudič
Celo iz političnih manekenov ali drugih političnih satelitov in podrepnikov ne znamo izcuzati prave gostilniške šale.
Odpri galerijo
Ko je pred leti Slavenka Drakulić, hrvaška pisateljica in novinarka ter pronicljiva opazovalka sveta okoli sebe, spisala knjigo z naslovom Kako smo preživeli komunizem in se ob tem celo smejali, številni – roko na srce – sploh niso vedeli, o čem piše. Nato je odšla. »Ko te enkrat razglasijo za čarovnico, ko ne moreš več delati, posledično ne moreš preživeti ... Kaj ti potem preostane?« Vendar je to neka druga zgodba. Bi pa tokrat iz konteksta izvlekel smeh in smejanje. In »tiste nenavadne čase«, ki jih je popisala avtorica.
Danes živimo v času, ko na nas preži neki drug »nenavaden« čas; čas pandemije strahu, odgovornosti do sočloveka, čas, v katerem je virus posegel v naše življenje, odnose, in tudi v posledice, ki jih bo vse skupaj imelo za posameznika v tem času brez dotika.
Pa se prav v tem času sploh še znamo smejati?
Levi in desni objektivni opazovalci dogajanja na politični sceni današnjega časa so si enotni, da je bil komunističen vic enkraten, neponovljiv kolektivno-satirični projekt, kot je ob neki priložnosti dejal britanski novinar in umetnostni kritik Ben Lewis (znana je njegova knjiga Smeh in kladivo; O režimih, ki so pocrkali od smeha). Še več: v času, ko so režimski zgodovinarji zgolj ugibali, kakšno preteklost bi si želela imeti oblast, so bili šaljivci s svojimi dovtipi, vici in anekdotami pravi kronisti časa. Politični dogodek, ob katerem si anonimni avtor ni še tisti hip izmislil vica, ni bil pravi dogodek.
Na šentflorjanskem smo že dolgo ostali brez humorja in satire. Celo iz političnih manekenov ali drugih političnih satelitov in podrepnikov ne znamo izcuzati prave gostilniške šale; (okej, saj vem, da so šanki zaprti). Je zdaj tudi pri nas že vse res? Vprašanje za milijon evrov!
Zgodovina nas uči, da je država, v kateri ni več smeha, ampak na zaslonu vsak večer lahko gledaš samo še zaskrbljene obraze oblastnikov, pač država pred kolapsom. Resnično upam, da se v tem mati zgodovina moti.
Korona je tragedija in o tem skoraj nihče več ne dvomi. »Preveč resno je, da bi se šalili,« pravijo strokovnjaki. Bo pa še kako prekleto držalo, da se celo sam hudič boji smeha. Le zakaj se ga ne bi zbala tudi frdamana korona. In bi čez čas lahko za veselim šankom mirno pripovedovali zgodbe o tem, kako smo preživeli korono in se ob tem celo smejali.
Celo iz političnih manekenov ali drugih političnih satelitov in podrepnikov ne znamo izcuzati prave gostilniške šale.
Danes živimo v času, ko na nas preži neki drug »nenavaden« čas; čas pandemije strahu, odgovornosti do sočloveka, čas, v katerem je virus posegel v naše življenje, odnose, in tudi v posledice, ki jih bo vse skupaj imelo za posameznika v tem času brez dotika.
Pa se prav v tem času sploh še znamo smejati?
Levi in desni objektivni opazovalci dogajanja na politični sceni današnjega časa so si enotni, da je bil komunističen vic enkraten, neponovljiv kolektivno-satirični projekt, kot je ob neki priložnosti dejal britanski novinar in umetnostni kritik Ben Lewis (znana je njegova knjiga Smeh in kladivo; O režimih, ki so pocrkali od smeha). Še več: v času, ko so režimski zgodovinarji zgolj ugibali, kakšno preteklost bi si želela imeti oblast, so bili šaljivci s svojimi dovtipi, vici in anekdotami pravi kronisti časa. Politični dogodek, ob katerem si anonimni avtor ni še tisti hip izmislil vica, ni bil pravi dogodek.
Na šentflorjanskem smo že dolgo ostali brez humorja in satire. Celo iz političnih manekenov ali drugih političnih satelitov in podrepnikov ne znamo izcuzati prave gostilniške šale; (okej, saj vem, da so šanki zaprti). Je zdaj tudi pri nas že vse res? Vprašanje za milijon evrov!
Zgodovina nas uči, da je država, v kateri ni več smeha, ampak na zaslonu vsak večer lahko gledaš samo še zaskrbljene obraze oblastnikov, pač država pred kolapsom. Resnično upam, da se v tem mati zgodovina moti.
Korona je tragedija in o tem skoraj nihče več ne dvomi. »Preveč resno je, da bi se šalili,« pravijo strokovnjaki. Bo pa še kako prekleto držalo, da se celo sam hudič boji smeha. Le zakaj se ga ne bi zbala tudi frdamana korona. In bi čez čas lahko za veselim šankom mirno pripovedovali zgodbe o tem, kako smo preživeli korono in se ob tem celo smejali.