NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: Strokovnjaki in malora
Imamo na tisoče »strokovnjakov« vseh vrst – in kajpak vsi vedo več od države, od velikih birokratskih sistemov, v katerih je tudi na ducate doktorjev znanosti.
Odpri galerijo
Bor Pavlovčič. FOTO: Matej Družnik
Z veseljem sem prebral pogovor z našim mladim smučarskim skakalcem Borom Pavlovčičem. Dejal je, da je bil že kot otrok trdno odločen, da ne bo teptač, ampak letalec na smučeh. Lani se je navdušil nad padalstvom. Zgodilo pa se mu je še nekaj. Začel je, kot je dejal, »veliko bolj razmišljati s svojo glavo in nisem več toliko zaupal različnim strokovnjakom«.
Prišel je namreč do zaključka, da sam najbolje pozna samega sebe. Strokovnjaki! Naši strokovnjaki. Mali milijon jih lahko vsak dan zasledimo. Na televiziji, npr., sem nazadnje opazil neko strokovnjakinjo za kulturo oblačenja pa tiste, ki nam strokovno pojasnjujejo področja od avtomobilizma do ženskih smučarskih skokov, ne zmanjka niti tistih, ki se bolj kot vsi drugi spoznajo na področje večnadstropne lesene gradnje ali na vrtne mlake. Tistih turističnih pa je itak kot pečka!
Tukaj in zdaj pod Alpami imamo dandanes na tisoče »strokovnjakov« vseh vrst – in kajpak vsi vedo več od države, od velikih birokratskih sistemov, v katerih je tudi na ducate doktorjev znanosti. Eni izza obzidja s svojimi študijami in načrti, ki jih potem morajo zagovarjati politiki, pod obzidjem pa spet na ducate genijev, ki so jih rodile slovenske matere. Boj poteka na, recimo temu, intelektualni ravni, politiki in lobisti pa mirno preštevajo denar. Naivneži pa verjamejo. Večinoma! In tvitajo!
Številni pri nas radi povzdignemo obrvi, ko nas s TV-ekrana pozdravi še en doslej neznani strokovnjak iz niza genijev za to ali ono, ki je morda opravil dopisni internet tečaj na prestižnem omrežju. Celo tisti z malo več šolami jih ne razumejo preveč.
Kako je že bilo? Aha; v nekem znanstvenofantastičnem filmu se po družbeni eliti razširi zaupna informacija, da se bliža konec sveta. Vse skupaj naj bi šlo v maloro, h koncu. Takoj se organizirajo in na skrivnih krajih sestavljajo plovila, s katerimi bodo izbranci lahko pobegnili z Zemlje. Ko se približa dan nič, se vsi skupaj kot roj kovinskih kobilic dvignejo nad oblake in pred začudenimi zemljani izginejo nekam v vesoljske globine. Toda konec sveta se ne zgodi.
Za elito ostanejo na trdnih tleh izžeti, sestradani, ponižani in predvsem dostojanstva oropani človeški osebki.
Našim strokovnjakom vseh vrst pa omenjena malora polzi skozi prste in je ne vidijo! Korito je očitno še polno!
Imamo na tisoče »strokovnjakov« vseh vrst – in kajpak vsi vedo več od države, od velikih birokratskih sistemov, v katerih je tudi na ducate doktorjev znanosti.
Prišel je namreč do zaključka, da sam najbolje pozna samega sebe. Strokovnjaki! Naši strokovnjaki. Mali milijon jih lahko vsak dan zasledimo. Na televiziji, npr., sem nazadnje opazil neko strokovnjakinjo za kulturo oblačenja pa tiste, ki nam strokovno pojasnjujejo področja od avtomobilizma do ženskih smučarskih skokov, ne zmanjka niti tistih, ki se bolj kot vsi drugi spoznajo na področje večnadstropne lesene gradnje ali na vrtne mlake. Tistih turističnih pa je itak kot pečka!
Tukaj in zdaj pod Alpami imamo dandanes na tisoče »strokovnjakov« vseh vrst – in kajpak vsi vedo več od države, od velikih birokratskih sistemov, v katerih je tudi na ducate doktorjev znanosti. Eni izza obzidja s svojimi študijami in načrti, ki jih potem morajo zagovarjati politiki, pod obzidjem pa spet na ducate genijev, ki so jih rodile slovenske matere. Boj poteka na, recimo temu, intelektualni ravni, politiki in lobisti pa mirno preštevajo denar. Naivneži pa verjamejo. Večinoma! In tvitajo!
Bor Pavlovčič. FOTO: Matej Družnik
Številni pri nas radi povzdignemo obrvi, ko nas s TV-ekrana pozdravi še en doslej neznani strokovnjak iz niza genijev za to ali ono, ki je morda opravil dopisni internet tečaj na prestižnem omrežju. Celo tisti z malo več šolami jih ne razumejo preveč.
Kako je že bilo? Aha; v nekem znanstvenofantastičnem filmu se po družbeni eliti razširi zaupna informacija, da se bliža konec sveta. Vse skupaj naj bi šlo v maloro, h koncu. Takoj se organizirajo in na skrivnih krajih sestavljajo plovila, s katerimi bodo izbranci lahko pobegnili z Zemlje. Ko se približa dan nič, se vsi skupaj kot roj kovinskih kobilic dvignejo nad oblake in pred začudenimi zemljani izginejo nekam v vesoljske globine. Toda konec sveta se ne zgodi.
Za elito ostanejo na trdnih tleh izžeti, sestradani, ponižani in predvsem dostojanstva oropani človeški osebki.
Našim strokovnjakom vseh vrst pa omenjena malora polzi skozi prste in je ne vidijo! Korito je očitno še polno!
