Komentar Domna Mala: Za štirimi stenami
Nekaj časa bomo morali doma malo bolj potrpeti in več časa preživeti drug z drugim.
Odpri galerijo
Moškim je v teh dneh težko. V službo ne morejo, ker so številna podjetja ustavila proizvodnjo, bifeji so zaprti, košarkarska in nogometna igrišča tudi, na televiziji ni športa. Zaprti za štirimi stenami blokovskega stanovanja so obsojeni na sobivanje z ženo, ki je imajo v običajnem vsakdanjiku štiri, pet ur na dan povsem dovolj, in mularijo, ki jim zna zrasti čez glavo še hitreje, sploh če je v pubertetniških letih.
In težko je tudi ženam. S prijateljicami ne morejo na kavo ne k frizerju, nujne nakupe opravijo v nekaj minutah, in potem ko skuhajo kosilo, stanovanje so itak že zglancale, jim preostane le še pomirjanje otrok in moža, ki živčen kroži po dnevni sobi kot dingo v kletki.
Seveda ni lahko niti podmladku. Pouk na daljavo po internetu deluje ali tudi ne in jim zato učitelji težijo po mailih, k sošolcem ne smejo, ven tudi ne, da bi potrošili kubike energije, mama se z njimi ukvarja kakšno uro in jih ima poln kufer, foter je pa ves čas siten. Edino rešitev najdejo v računalniških igricah in družabnih omrežjih.
Psihologi ob nujni samoizolaciji opozarjajo, da sta »negotovost in strah pred neznanim trenutno prevladujoča kolektivna občutka in predstavljata povod za razmisleke, ki nas lahko v družini povežejo ali razdvojijo«. Če razmerje med partnerjem že prej ni bilo idilično, utegnejo prepiri v skrajnih primerih pripeljati na rob ločitve. Ne nazadnje imajo tudi policisti več dela, nakazuje poročilo kranjskih po eni od intervencij v družini: »Več bomo doma skupaj, več bo priložnosti za spore. Na vseh nas je, da s svojim obnašanjem dajemo čim boljši zgled.
To ni lahka naloga, vendar v tem trenutku nujna in pomembna za vsakega izmed nas. Nekaj časa bomo morali doma malo bolj potrpeti in več časa preživeti drug z drugim.«
Strokovnjaki svetujejo, naj se v krogu družine pogovorimo o izzivih skupnega življenja v teh izrednih razmerah, predvsem, kako te občutimo, česa se bojimo, kaj bomo počeli, kako bomo vsakemu članu zagotovili mir, ki ga sem ter tja potrebuje. Vklopiti moramo empatijo in potrpežljivost. Bodimo pozitivni in skrbimo, da ostanemo – negativni.
Nekaj časa bomo morali doma malo bolj potrpeti in več časa preživeti drug z drugim.
In težko je tudi ženam. S prijateljicami ne morejo na kavo ne k frizerju, nujne nakupe opravijo v nekaj minutah, in potem ko skuhajo kosilo, stanovanje so itak že zglancale, jim preostane le še pomirjanje otrok in moža, ki živčen kroži po dnevni sobi kot dingo v kletki.
Seveda ni lahko niti podmladku. Pouk na daljavo po internetu deluje ali tudi ne in jim zato učitelji težijo po mailih, k sošolcem ne smejo, ven tudi ne, da bi potrošili kubike energije, mama se z njimi ukvarja kakšno uro in jih ima poln kufer, foter je pa ves čas siten. Edino rešitev najdejo v računalniških igricah in družabnih omrežjih.
Psihologi ob nujni samoizolaciji opozarjajo, da sta »negotovost in strah pred neznanim trenutno prevladujoča kolektivna občutka in predstavljata povod za razmisleke, ki nas lahko v družini povežejo ali razdvojijo«. Če razmerje med partnerjem že prej ni bilo idilično, utegnejo prepiri v skrajnih primerih pripeljati na rob ločitve. Ne nazadnje imajo tudi policisti več dela, nakazuje poročilo kranjskih po eni od intervencij v družini: »Več bomo doma skupaj, več bo priložnosti za spore. Na vseh nas je, da s svojim obnašanjem dajemo čim boljši zgled.
To ni lahka naloga, vendar v tem trenutku nujna in pomembna za vsakega izmed nas. Nekaj časa bomo morali doma malo bolj potrpeti in več časa preživeti drug z drugim.«
Strokovnjaki svetujejo, naj se v krogu družine pogovorimo o izzivih skupnega življenja v teh izrednih razmerah, predvsem, kako te občutimo, česa se bojimo, kaj bomo počeli, kako bomo vsakemu članu zagotovili mir, ki ga sem ter tja potrebuje. Vklopiti moramo empatijo in potrpežljivost. Bodimo pozitivni in skrbimo, da ostanemo – negativni.
