Komentar Domna Mala: Kaj je to kuli?
Avto sem imel na servisu, nadomestni je bil že oddan, in ker ženin nima vinjete, sem se odločil, da po dolgem času spet preizkusim javni prevoz. Z avtobusom je šlo hitro in kljub desetim minutam zamude ob odhodu smo na glavno ljubljansko postajo prispeli na minuto natančno, najbrž tudi zaradi zimskih počitnic in posledično redkejšega prometa v mestu, za vrnitev pa sem izbral vlak.
Nikakor ne morem tolerirati, da se moram sredi Ljubljane s trgovcem pogovarjati angleško.
Z voznega reda sem razbral, da se bom cijazil več kot uro in pol, in že prej kupil križanke, šele na železniški postaji pa ugotovil, da nimam svinčnika. Zavil sem v prodajalnico vsega mogočega, predvsem spominkov, in nagovoril mladeniča za pultom, takega bolj zagorelega, vtaknil bi ga v arabski svet: Imate kuli?
Kaj to kuli?
Kemični svinčnik.
Lahko angleško, slabo razumem?
Do you have a pen?
Sorry, no pen.
In sva končala. Ob tem sem se spomnil otroštva, ko me je na počitnicah v Kopru teta poslala po kruh v majhno pekarno, predhodnico danes povsod razsejanih, za katere se vedno vprašam, ali res preživijo od prodaje burekov in slancev, ali pa so zadaj druge rabote. Koji hleb hoćeš, mali, me je vprašala prodajalka. Takrat smo bili v Jugoslaviji še ena velika srečna družina in so se redki Slovenci sekirali, če so jih priseljenci iz bratskih republik nagovorili v svojem jeziku.
Mene pa danes zelo moti, če se delavcem iz Bosne, Srbije, s Hrvaške ne ljubi niti potruditi, da bi v stiku z nami, domačini, govorili slovensko. Hudiča, če bi bili gastarbajterji, bi v pol leta tolkli solidno nemščino. In nikakor ne morem tolerirati, da se moram sredi Ljubljane s trgovcem pogovarjati angleško. Če bolje razmislim, sploh ne bi smel pristati na to.
Ob tem se soočamo z veliko kadrovsko stisko, primanjkuje 1000 zdravnikov, 12.000 delavcev v gostinstvu in turizmu, 3800 voznikov, 5000 gradbenikov. Balkanski bazen je že skoraj prazen, Slovenija s svojimi plačami zanj niti ni obljubljena dežela, poleg tega pa sta se denimo Avstrija in Nemčija po besedah direktorice idrijskega doma upokojencev Urške Močnik enakega problema lotili bolj sistematično: »Kot izvajalci so šli do kolegic v Bosni in Hercegovini, poskrbeli za hitre tečaje in usposabljanje za določena znanja in jih učili nemškega jezika.«
Slovenska podjetja se zdaj vse bolj spogledujejo z delavskimi organizacijami v Indiji, Pakistanu in na Filipinih. Kar ni nič narobe, a naj se, za božjo voljo, prišleki čim prej naučijo slovenščine in asimilirajo v družbo, svojemu jeziku in kulturi pa ostajajo zvesti v svojih domovih.
