NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Knjige v roke!
Število rednih bralcev se je od leta 2014 do 2018 zmanjšalo z 18 na 13 odstotkov.
Odpri galerijo
Z ženo sva se odločila, da si v mansardi urediva majhno knjižnico, tak sprostitveni kotiček z dvema foteljema, na katerih bova listala knjige, poslušala glasbo – samo da ne boš Metallice nabijal preveč na glas, je sugerirala – ali zgolj klepetala ob kozarcu hladne rebule.
In sem pritrogal stara fotelja pa regal, ona je s pohištva pobrisala prah in po daljšem prestavljanju sem ter tja – ki ga vsega vajeni zakonski možje v mojih letih že potrpežljivo prenašamo – ugotovila, kje bo kaj stalo, potem sva začela nositi knjige iz preostalih omar. In bilo jih je veliko, toliko, da bom žepne krimiče, ki jih itak prebereš enkrat in nikoli več, odnesel v zdravstveni dom, tam jih imajo v čakalnicah in si jih lahko vzameš tudi domov, še vračati jih ni treba, če so ti neznansko všeč.
Ta zaresne knjige pa sva seveda zložila na police. Priznam, da sem jih kar nekaj odkril na novo, o glej, na Knuta Hamsuna sem že pozabil, sem si mrmral v brado, madonca, pa na Roalda Dahla in Charlesa Bukowskega tudi. Postavil sem jih bolj na vrh, da jih bom imel pred očmi, na sredini so mesto dobili slovenski in francoski klasiki, od Balzaca do Rabelaisa, pa samo en ruski, Bulgakov. Drugi njegovi rojaki so pristali čisto spodaj, Tolstoja in Dostojevskega nikoli nisem prebavljal.
Zdaj preostane le, da v dolgih zimskih večerih pozabim, kako imam po celodnevnem prebiranju novinarskih člankov poln kufer čitanja, in ne obsedim pred televizorjem – ker sem dovzeten samo še za podnapise kakšnega bebavega filma – ampak se dejansko pogreznem v fotelj in v roke vzamem knjigo. In da mi branje pred spanjem spet zleze pod kožo, kjer je nekoč že bilo. Tam bi moralo biti vsem, pa je dandanašnji na žalost pozabljena navada.
Praksa je taka: starši zvečer na kavču pred tevejem, mularija pa na računalniških igricah in facebookih. Zato niso čudni rezultati letošnje raziskave bralne kulture, da se je število rednih bralcev, torej tistih, ki preberejo več kot deset knjig na leto, od leta 2014 do 2018 zmanjšalo z 18 na 13 odstotkov. Na Norveškem, recimo, jih je trikrat več!
Prireditve, kot je teden splošnih knjižnic, ki poteka prav zdaj, in Slovenski knjižni sejem, ta se začne v torek, so hvalevredne, a se bojim, da že dolga leta trajajoče bralne (ne)kulture ne bodo dvignile na višjo raven. Mogoče pa bi pomagalo vnovično pregledovanje domačih knjižnih polic. Tam se skrivajo zakladi.
Število rednih bralcev se je od leta 2014 do 2018 zmanjšalo z 18 na 13 odstotkov.
In sem pritrogal stara fotelja pa regal, ona je s pohištva pobrisala prah in po daljšem prestavljanju sem ter tja – ki ga vsega vajeni zakonski možje v mojih letih že potrpežljivo prenašamo – ugotovila, kje bo kaj stalo, potem sva začela nositi knjige iz preostalih omar. In bilo jih je veliko, toliko, da bom žepne krimiče, ki jih itak prebereš enkrat in nikoli več, odnesel v zdravstveni dom, tam jih imajo v čakalnicah in si jih lahko vzameš tudi domov, še vračati jih ni treba, če so ti neznansko všeč.
Ta zaresne knjige pa sva seveda zložila na police. Priznam, da sem jih kar nekaj odkril na novo, o glej, na Knuta Hamsuna sem že pozabil, sem si mrmral v brado, madonca, pa na Roalda Dahla in Charlesa Bukowskega tudi. Postavil sem jih bolj na vrh, da jih bom imel pred očmi, na sredini so mesto dobili slovenski in francoski klasiki, od Balzaca do Rabelaisa, pa samo en ruski, Bulgakov. Drugi njegovi rojaki so pristali čisto spodaj, Tolstoja in Dostojevskega nikoli nisem prebavljal.
Zdaj preostane le, da v dolgih zimskih večerih pozabim, kako imam po celodnevnem prebiranju novinarskih člankov poln kufer čitanja, in ne obsedim pred televizorjem – ker sem dovzeten samo še za podnapise kakšnega bebavega filma – ampak se dejansko pogreznem v fotelj in v roke vzamem knjigo. In da mi branje pred spanjem spet zleze pod kožo, kjer je nekoč že bilo. Tam bi moralo biti vsem, pa je dandanašnji na žalost pozabljena navada.
Praksa je taka: starši zvečer na kavču pred tevejem, mularija pa na računalniških igricah in facebookih. Zato niso čudni rezultati letošnje raziskave bralne kulture, da se je število rednih bralcev, torej tistih, ki preberejo več kot deset knjig na leto, od leta 2014 do 2018 zmanjšalo z 18 na 13 odstotkov. Na Norveškem, recimo, jih je trikrat več!
Prireditve, kot je teden splošnih knjižnic, ki poteka prav zdaj, in Slovenski knjižni sejem, ta se začne v torek, so hvalevredne, a se bojim, da že dolga leta trajajoče bralne (ne)kulture ne bodo dvignile na višjo raven. Mogoče pa bi pomagalo vnovično pregledovanje domačih knjižnih polic. Tam se skrivajo zakladi.
