NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Naše borke
Med vojno so prevzemale naloge, ki so bile prej večinoma rezervirane za moške, in dokazale, da so jim kos.
Odpri galerijo
Tistega 16. oktobra 1943 se je v Dobrniču na 1. kongresu Protifašistične fronte žensk (AFŽ) zbralo 160 deklet in žena iz vse Slovenije. Narod, ki ima takšne ženske, ne more propasti, jih je pozdravil predstavnik angloameriške misije, major William Jones. In narod ni propadel. Tudi ali prav zaradi žensk, pa ne le tistih, ki so se dvignile med vojno, ampak tudi tistih, ki so se rodile po njej in ki so danes vsaj tako aktivne, naj bo na državni ali lokalni ravni.
Seveda je bil prvi motiv teh pokončnih žensk boj proti okupatorju. Z ustanovitvijo bojnih odredov in OF so se začele vključevati v vojne formacije ter zdravniške ekipe. Partizanom so šivale obleke, po domovih skrbele za ranjence in sirote, obdelovale polja. Zavedale so se, da se skupaj z moškimi borijo za pravice celotnega naroda. Narod pa so tudi one, ženske. Tudi v družbi, ki se bo kot feniks dvignila iz pogorišča vojne. Feniks je ptič okrevanja, vsakič vzleti pomlajen. Pomlajena mora biti zato tudi družba, v kateri bodo ženske enakopravne moškim. Med vojno so prevzemale naloge, ki so bile prej večinoma rezervirane za moške, in dokazale, da so jim kos. Da si zaslužijo enakopraven položaj v družbi, volilno pravico.
Na kongresu so nadaljevale tam, kjer je že leta 1940 na konferenci KP Jugoslavije začela Vida Tomšič, ko je zahtevala, da se partija opredeli do ženskih vprašanj materinstva, enakopravnosti pred zakonom, zaposlovanja in enakega plačila za enako delo.
Za kaj vse so se takrat borile slovenske ženske vseh barv in veroizpovedi, najbolje opiše življenjska pot Mare Rupena-Osolnik, sekretarke na 1. kongresu AFŽ. Med transportom v Novo mesto, kjer bi jo usmrtili ali poslali v lager, je skočila z vlaka in se pridružila partizanom. Z možem Bogdanom Osolnikom sta skupaj stremela k ciljem osvoboditve in prizadevanjem za človeka dostojno življenje. Mara je bila med drugim članica v slovenski delegaciji zgodovinskega zasedanja Avnoja v Jajcu, po vojni pa poslanka v skupščini Federativne ljudske republike Jugoslavije, podpredsednica mednarodne organizacije FAO, generalna sekretarka jugoslovanskega Rdečega križa in še in še. Ogromno je naredila za svojo Dolenjsko, ki je po drugi vojni pri oblasti padla v nemilost.
Zakaj? Zaradi razklanosti, ki je bila takrat še sveža, na žalost pa tudi danes, po 75 letih, še vedno kroji naš vsakdan in, se je bati, tudi prihodnost. Namesto da bi počeli to, kar bi morali danes – čeprav je slovesnost, napovedana za to nedeljo, odpadla zaradi koronavirusa –, se brez medsebojnih obtoževanj in nabiranja političnih točk zgolj spominjati teh pogumnih žensk, ki so se borile za svobodo. Da bodo živele v svobodni državi in svobodni družbi, v kateri bodo spoštovane in enakopravne.
Med vojno so prevzemale naloge, ki so bile prej večinoma rezervirane za moške, in dokazale, da so jim kos.
Seveda je bil prvi motiv teh pokončnih žensk boj proti okupatorju. Z ustanovitvijo bojnih odredov in OF so se začele vključevati v vojne formacije ter zdravniške ekipe. Partizanom so šivale obleke, po domovih skrbele za ranjence in sirote, obdelovale polja. Zavedale so se, da se skupaj z moškimi borijo za pravice celotnega naroda. Narod pa so tudi one, ženske. Tudi v družbi, ki se bo kot feniks dvignila iz pogorišča vojne. Feniks je ptič okrevanja, vsakič vzleti pomlajen. Pomlajena mora biti zato tudi družba, v kateri bodo ženske enakopravne moškim. Med vojno so prevzemale naloge, ki so bile prej večinoma rezervirane za moške, in dokazale, da so jim kos. Da si zaslužijo enakopraven položaj v družbi, volilno pravico.
Na kongresu so nadaljevale tam, kjer je že leta 1940 na konferenci KP Jugoslavije začela Vida Tomšič, ko je zahtevala, da se partija opredeli do ženskih vprašanj materinstva, enakopravnosti pred zakonom, zaposlovanja in enakega plačila za enako delo.
Za kaj vse so se takrat borile slovenske ženske vseh barv in veroizpovedi, najbolje opiše življenjska pot Mare Rupena-Osolnik, sekretarke na 1. kongresu AFŽ. Med transportom v Novo mesto, kjer bi jo usmrtili ali poslali v lager, je skočila z vlaka in se pridružila partizanom. Z možem Bogdanom Osolnikom sta skupaj stremela k ciljem osvoboditve in prizadevanjem za človeka dostojno življenje. Mara je bila med drugim članica v slovenski delegaciji zgodovinskega zasedanja Avnoja v Jajcu, po vojni pa poslanka v skupščini Federativne ljudske republike Jugoslavije, podpredsednica mednarodne organizacije FAO, generalna sekretarka jugoslovanskega Rdečega križa in še in še. Ogromno je naredila za svojo Dolenjsko, ki je po drugi vojni pri oblasti padla v nemilost.
Zakaj? Zaradi razklanosti, ki je bila takrat še sveža, na žalost pa tudi danes, po 75 letih, še vedno kroji naš vsakdan in, se je bati, tudi prihodnost. Namesto da bi počeli to, kar bi morali danes – čeprav je slovesnost, napovedana za to nedeljo, odpadla zaradi koronavirusa –, se brez medsebojnih obtoževanj in nabiranja političnih točk zgolj spominjati teh pogumnih žensk, ki so se borile za svobodo. Da bodo živele v svobodni državi in svobodni družbi, v kateri bodo spoštovane in enakopravne.
