NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Osvobodimo se že enkrat!
Namesto imen praznikov spreminjajmo sebe.
Odpri galerijo
Na današnji dan, torej 26. aprila, pred 78 leti so v Vidmarjevi vili v Rožni dolini Josip Vidmar, Boris Kidrič, Josip Rus, Ferdo Kozak, Boris Ziherl, Tone Fajfar, Franc Šturm in Aleš Bebler ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto.
Ker pa je še vsaj dvajset let po vojni veljalo, da se je usodno srečanje zgodilo 27. aprila, se je tudi dan OF praznovalo takrat. In pri tem je ostalo. No, ne povsem: leta 1992 se je praznik preimenoval v dan upora proti okupatorju. Da je prav bivši slednji postal lastnik Vidmarjeve vile – pred tremi leti se je vanjo vselila takratna nemška veleposlanica –, pa je zgolj (ne)posrečen zgodovinski štos.
Prav zdaj poteka še en poskus preimenovanja praznika, ki je seveda pomemben, čeprav ni dela prost. Dan vrnitve Primorske k matični domovini naj bi postal praznik priključitve Primorske k matični domovini. Poslanci se o tem ne morejo zediniti, zato bo po vetu, ki ga je izglasoval državni svet, za končno odločitev potrebna njihova absolutna večina.
Ne vem pa, kaj je drugače po prvem preimenovanju in kaj bi bilo po drugem, če pride do njega.
Za en del Slovencev je dan upora proti okupatorju spomin na boj proti nacizmu in fašizmu ter aneksiji slovenskih ozemelj k nemškemu rajhu, italijanskemu imperiju in madžarski državi, del pa se jih strinja z Antonom Drobničem, da je to dan komunistične zarote, ki je narodu povzročila velike žrtve in novo okupacijo. Tako razcepljeni smo že desetletja in bojim se, da bomo še dolgo, naj se prazniku reče dan OF, dan upora proti okupatorju ali kaj tretjega. In tudi če se Primorska v Slovenijo ni vrnila, temveč se ji priključila, se, vsaj za Primorce, nič ne bo spremenilo.
Oni so itak pregovorno zavedni in bi veliko raje videli, da se poslanci ukvarjajo z njihovimi resničnimi problemi, od pomanjkanja zdravnikov do tega, kako bo država nadomestila izpad sredstev EU.
Ob dnevu upora proti okupatorju bi nam zato vsem zaželel, da nehamo interpretirati in reinterpretirati zgodovino, se pljuvati in blatiti, pa raje mislimo na sedanjost in prihodnost naše države, če jo že imamo. Namesto imen praznikov spreminjajmo sebe.
Namesto imen praznikov spreminjajmo sebe.
Ker pa je še vsaj dvajset let po vojni veljalo, da se je usodno srečanje zgodilo 27. aprila, se je tudi dan OF praznovalo takrat. In pri tem je ostalo. No, ne povsem: leta 1992 se je praznik preimenoval v dan upora proti okupatorju. Da je prav bivši slednji postal lastnik Vidmarjeve vile – pred tremi leti se je vanjo vselila takratna nemška veleposlanica –, pa je zgolj (ne)posrečen zgodovinski štos.
Prav zdaj poteka še en poskus preimenovanja praznika, ki je seveda pomemben, čeprav ni dela prost. Dan vrnitve Primorske k matični domovini naj bi postal praznik priključitve Primorske k matični domovini. Poslanci se o tem ne morejo zediniti, zato bo po vetu, ki ga je izglasoval državni svet, za končno odločitev potrebna njihova absolutna večina.
Ne vem pa, kaj je drugače po prvem preimenovanju in kaj bi bilo po drugem, če pride do njega.
Za en del Slovencev je dan upora proti okupatorju spomin na boj proti nacizmu in fašizmu ter aneksiji slovenskih ozemelj k nemškemu rajhu, italijanskemu imperiju in madžarski državi, del pa se jih strinja z Antonom Drobničem, da je to dan komunistične zarote, ki je narodu povzročila velike žrtve in novo okupacijo. Tako razcepljeni smo že desetletja in bojim se, da bomo še dolgo, naj se prazniku reče dan OF, dan upora proti okupatorju ali kaj tretjega. In tudi če se Primorska v Slovenijo ni vrnila, temveč se ji priključila, se, vsaj za Primorce, nič ne bo spremenilo.
Oni so itak pregovorno zavedni in bi veliko raje videli, da se poslanci ukvarjajo z njihovimi resničnimi problemi, od pomanjkanja zdravnikov do tega, kako bo država nadomestila izpad sredstev EU.
Ob dnevu upora proti okupatorju bi nam zato vsem zaželel, da nehamo interpretirati in reinterpretirati zgodovino, se pljuvati in blatiti, pa raje mislimo na sedanjost in prihodnost naše države, če jo že imamo. Namesto imen praznikov spreminjajmo sebe.