NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Porušena razmerja
Službe ni dobil samo zaradi potnih stroškov: živi namreč 30 kilometrov iz Ljubljane.
Odpri galerijo
Znanec mojih let, dve mu še manjkata do abrahama, je spomladi pristal na cesti, ne po svoji krivdi, njegovo podjetje je šlo pač rakom žvižgat. Pri starosti, do katere si je, ob visoki izobrazbi, nabral kup izkušenj, hkrati pa še poln energije se je nadejal, da bo v nekaj mesecih dobil novo službo.
Dobivam pa samo prst v šupak, mi je zadnjič potožil: »Na razgovor me še povabijo, tudi v drugi ali celo tretji krog se prebijem, nato pa vzamejo drugega. Najbrž mlajšo in lepo. In ne razumem, kako lahko zahtevajo izkušnje, priložnost dajo pa šestindvajsetletniku. Tak si lahko izkušeno samo nos obriše.«
Razkril mi je tudi višino ponujene plače za njegov posel, ki zahteva visoko izobrazbo, znanje vsaj enega tujega jezika in precejšnje poznavanje računalniških orodij: največ 1000 evrov neto, povprečno pa 850–900. »Vzamem kar koli, samo da se preživim, mi pa v resnici ni jasno, kam so šle plače, predvsem pa razmerja med poklici – en delavec, ki samo strešnike podaja, dobi jurja, inženir pa 800 evrov?!
No, saj si mislim, v gospodarski krizi so tile podivjani neoliberalci šparali na delavcih, po njenem koncu pa nadaljujejo in sebi trpajo v žepe. Samo da čim manj dajo od sebe. A veš, da pred dnevi nisem dobil službe samo zato, ker živim 30 kilometrov iz Ljubljane, in so se pritožili, da toliko potnih stroškov pa ne bodo plačevali. 100 evrov?!«
Ob takih pogovorih takoj pomislim na huda podjetnika, ki so ju polne televizije, kot da sta direktorja Krke ali Petrola, ne pa ene srednje firme. Oba grozita, da bosta svoje obrate preselila v stabilno in manj obdavčeno okolje. Ampak, gospoda, v Nemčiji ali Avstriji je dobiček še bolj obdavčen kot pri nas, delavcu pa ne bosta mogla dajati 900 evrov in inženirju 1800 – te vsote bosta morala vsaj podvojiti ali potrojiti! Mogoče vama preostane Ciper. Pojdita, samo da vaju ne gledamo in poslušamo več.
Znanec bo pa menda zdaj lažje dobil službo. Uslužbenka na zavodu za zaposlovanje mu je prišepnila, naj ne razglaša svoje izobrazbe tako pompozno, s srednjo šolo bo šlo hitreje. Lepo prosim – zataji naj svojih pet let študentarije. Pa v kakšni banana republiki živimo?
Dobivam pa samo prst v šupak, mi je zadnjič potožil: »Na razgovor me še povabijo, tudi v drugi ali celo tretji krog se prebijem, nato pa vzamejo drugega. Najbrž mlajšo in lepo. In ne razumem, kako lahko zahtevajo izkušnje, priložnost dajo pa šestindvajsetletniku. Tak si lahko izkušeno samo nos obriše.«
Razkril mi je tudi višino ponujene plače za njegov posel, ki zahteva visoko izobrazbo, znanje vsaj enega tujega jezika in precejšnje poznavanje računalniških orodij: največ 1000 evrov neto, povprečno pa 850–900. »Vzamem kar koli, samo da se preživim, mi pa v resnici ni jasno, kam so šle plače, predvsem pa razmerja med poklici – en delavec, ki samo strešnike podaja, dobi jurja, inženir pa 800 evrov?!
No, saj si mislim, v gospodarski krizi so tile podivjani neoliberalci šparali na delavcih, po njenem koncu pa nadaljujejo in sebi trpajo v žepe. Samo da čim manj dajo od sebe. A veš, da pred dnevi nisem dobil službe samo zato, ker živim 30 kilometrov iz Ljubljane, in so se pritožili, da toliko potnih stroškov pa ne bodo plačevali. 100 evrov?!«
Službe ni dobil samo zaradi potnih stroškov: živi namreč 30 kilometrov iz Ljubljane.
Ob takih pogovorih takoj pomislim na huda podjetnika, ki so ju polne televizije, kot da sta direktorja Krke ali Petrola, ne pa ene srednje firme. Oba grozita, da bosta svoje obrate preselila v stabilno in manj obdavčeno okolje. Ampak, gospoda, v Nemčiji ali Avstriji je dobiček še bolj obdavčen kot pri nas, delavcu pa ne bosta mogla dajati 900 evrov in inženirju 1800 – te vsote bosta morala vsaj podvojiti ali potrojiti! Mogoče vama preostane Ciper. Pojdita, samo da vaju ne gledamo in poslušamo več.
Znanec bo pa menda zdaj lažje dobil službo. Uslužbenka na zavodu za zaposlovanje mu je prišepnila, naj ne razglaša svoje izobrazbe tako pompozno, s srednjo šolo bo šlo hitreje. Lepo prosim – zataji naj svojih pet let študentarije. Pa v kakšni banana republiki živimo?
