Komentar Domna Mala: Povozil naju je traktor
Z gripo je približno tako kot z mačkom – zanjo ni zdravila, samo čakaš lahko, da mine.
Odpri galerijo
Traktor je najprej povozil mojo ženo, potem še mene. No ja, vsaj počutila sva se tako, bolele so naju vse mišice, glava, kašljala sva, žena si je namerila tudi vročino – jaz ne, ker je našemu digitalnemu termometru crknila baterija, klasičnega se mi pa ne ljubi stiskati 10 minut pod pajsko.
K zdravniku nisva hodila, kaj bi nama pa pomenilo, da definira najino gripo, meni je bilo čisto vseeno, a je virus H1N1 ali H3N2, lahko tudi kitajski, v vsakem primeru sem se počutil, po besedah mojega očeta, kot pof… štamprle. Oho, me je spreletelo ob misli na kozarček za žganje, ta opojna substanca je menda preverjeno domače zdravilo. Vsekakor bolj pitno kot denimo lulanje, ja, med brskanjem po spletu sem naletel tudi na urinoterapijo, torej konzumiranje lastnega seča, kar da pobije vse viruse. Spomnil sem se še recepta prijatelja iz Beograda, ki se v takšnem betežnem stanju zavije v kovter, posrka pol litra slivovke – ampak mora biti prava srbska prepečenica, najbolje iz sort crvena ranka ali požegača, je natančen – in zraven poje pol kile nasekljane čebule. Ko se prešvica, je, vsaj tako zatrjuje, kot nov.
Potem ko je žena kategorično odbila tako šnops kot čebulo, češ da kaj takega se lahko spomnimo samo dedci in smo potem pijani in še smrdimo, se je tudi sama razgledala po internetu za domačimi arcnijami. Najino zdravljenje je imelo nazadnje eno skupno točko: oba sva pod prešito odejo ležala na kavču, le da je ona srkala ingverjev čaj, si v med zamešala kurkumo in prigriznila pripravek iz ameriškega slamnika, jaz pa sem v eni roki stiskal štamprle in v drugi krožniček čebule. Po pravici povedano mi žgane pijače niso nikoli prav dišale, sploh pa ne tale sadjevec, ki je pekel kot hudič in sem ga imel po dveh požirkih dovolj. In čebula je fino spremstvo čevapčičem in pleskavici, kot glavna jed pa ni prida. Vse skupaj sem odrinil na mizico in se pridušal, da naj traja, kolikor hoče, jaz si bom muke lajšal s čajem in kakšna domača župa bi mi še pasala.
Na koncu sva se spravila k sebi istočasno, s prvim spoznanjem, da je z gripo približno tako kot z mačkom – zanjo ni zdravila, samo čakaš lahko, da mine. In drugim: da se cepiti sploh ni neumno. Upam, da tega do prihodnjega leta ne bova pozabila.
K zdravniku nisva hodila, kaj bi nama pa pomenilo, da definira najino gripo, meni je bilo čisto vseeno, a je virus H1N1 ali H3N2, lahko tudi kitajski, v vsakem primeru sem se počutil, po besedah mojega očeta, kot pof… štamprle. Oho, me je spreletelo ob misli na kozarček za žganje, ta opojna substanca je menda preverjeno domače zdravilo. Vsekakor bolj pitno kot denimo lulanje, ja, med brskanjem po spletu sem naletel tudi na urinoterapijo, torej konzumiranje lastnega seča, kar da pobije vse viruse. Spomnil sem se še recepta prijatelja iz Beograda, ki se v takšnem betežnem stanju zavije v kovter, posrka pol litra slivovke – ampak mora biti prava srbska prepečenica, najbolje iz sort crvena ranka ali požegača, je natančen – in zraven poje pol kile nasekljane čebule. Ko se prešvica, je, vsaj tako zatrjuje, kot nov.
Z gripo je približno tako kot z mačkom – zanjo ni zdravila, samo čakaš lahko, da mine.
Potem ko je žena kategorično odbila tako šnops kot čebulo, češ da kaj takega se lahko spomnimo samo dedci in smo potem pijani in še smrdimo, se je tudi sama razgledala po internetu za domačimi arcnijami. Najino zdravljenje je imelo nazadnje eno skupno točko: oba sva pod prešito odejo ležala na kavču, le da je ona srkala ingverjev čaj, si v med zamešala kurkumo in prigriznila pripravek iz ameriškega slamnika, jaz pa sem v eni roki stiskal štamprle in v drugi krožniček čebule. Po pravici povedano mi žgane pijače niso nikoli prav dišale, sploh pa ne tale sadjevec, ki je pekel kot hudič in sem ga imel po dveh požirkih dovolj. In čebula je fino spremstvo čevapčičem in pleskavici, kot glavna jed pa ni prida. Vse skupaj sem odrinil na mizico in se pridušal, da naj traja, kolikor hoče, jaz si bom muke lajšal s čajem in kakšna domača župa bi mi še pasala.
Na koncu sva se spravila k sebi istočasno, s prvim spoznanjem, da je z gripo približno tako kot z mačkom – zanjo ni zdravila, samo čakaš lahko, da mine. In drugim: da se cepiti sploh ni neumno. Upam, da tega do prihodnjega leta ne bova pozabila.
