NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Praznik drugačnega dela
Na živce mi greš, je žena rekla naravnost, zdaj boš ves čas telefonaril in me motil.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik
Pravzaprav je ironično, da praznik delavstva praznujemo skoraj po vsem svetu, med redkimi izjemami pa so ZDA, kjer se je, v Chicagu, leta 1886 vse začelo s smrtjo enajstih demonstrantov in sedmih policistov. Tam imajo namesto tega dan prava in lojalnosti, ki pa ni dela prost. No, letos je tudi do nas koledar neusmiljen, z nageljni v gumbnicah bomo krese kurili čez vikend, seveda v skladu z navodili NIJZ. Pa saj nam je rajanje korona vzela že lani, in če se dobro spomnim, je bilo tudi vreme kislo – tako, kot bo letos.
Prav na področju dela se je v enem letu veliko spremenilo. Epidemija je marsikomu vzela službo ali ga parkirala na čakanje. Sploh gostinski in turistični delavci so na robu preživetja, nekateri so ga tudi že prestopili. V številnih panogah se je sistem dela obrnil na glavo. Pred virusno katastrofo jih ni bilo malo, ki so želeli delati od doma, češ da je to bolj udobno, odpade zamudno cijazenje do službe in nazaj, pa tudi na oblekah se privarčuje, za računalnikom v dnevni sobi si lahko v trenirki in brez šminke oziroma neobrit. Potem se je delo od doma res zgodilo – novinarstvo ni izjema –, vendar ne v vsesplošno zadovoljstvo. Nekateri moji sodelavci bodisi pogrešajo socialne stike bodisi se stiskajo v majhnih stanovanjih, med šolanjem na daljavo so si bili z otroki dolgo drug drugemu v napoto. Moji so k sreči stari že dvajset in več, a kljub temu ne delam od doma. Ta teden sem namreč enkrat prišel prej domov, ker so se napovedali obrtniki, in je bila žena, ki pa ima pisarno v jedilnici – drugje wi-fi ne vleče – vsa nesrečna, ko sem poleg nje sedel za računalnik. Na živce mi greš, je rekla naravnost, zdaj boš ves čas telefonaril in me motil. Po drugi strani pa tudi mene živcira preveč stvari, recimo psa, ki v eni uri hočeta šestkrat na vrt in čez dve minuti nazaj v hišo, pa televizija, ki jo ima soproga prižgano za ustvarjalno ozračje, in hladilnik, ki me neprestano prepričuje, da bi ga bilo dobro prebrskati.
Delo je danes drugačno in drugače ga praznujemo – ampak na gostinskih terasah mu bomo menda že nazdravili. Seveda tistih, ki so pod streho.
Prav na področju dela se je v enem letu veliko spremenilo. Epidemija je marsikomu vzela službo ali ga parkirala na čakanje. Sploh gostinski in turistični delavci so na robu preživetja, nekateri so ga tudi že prestopili. V številnih panogah se je sistem dela obrnil na glavo. Pred virusno katastrofo jih ni bilo malo, ki so želeli delati od doma, češ da je to bolj udobno, odpade zamudno cijazenje do službe in nazaj, pa tudi na oblekah se privarčuje, za računalnikom v dnevni sobi si lahko v trenirki in brez šminke oziroma neobrit. Potem se je delo od doma res zgodilo – novinarstvo ni izjema –, vendar ne v vsesplošno zadovoljstvo. Nekateri moji sodelavci bodisi pogrešajo socialne stike bodisi se stiskajo v majhnih stanovanjih, med šolanjem na daljavo so si bili z otroki dolgo drug drugemu v napoto. Moji so k sreči stari že dvajset in več, a kljub temu ne delam od doma. Ta teden sem namreč enkrat prišel prej domov, ker so se napovedali obrtniki, in je bila žena, ki pa ima pisarno v jedilnici – drugje wi-fi ne vleče – vsa nesrečna, ko sem poleg nje sedel za računalnik. Na živce mi greš, je rekla naravnost, zdaj boš ves čas telefonaril in me motil. Po drugi strani pa tudi mene živcira preveč stvari, recimo psa, ki v eni uri hočeta šestkrat na vrt in čez dve minuti nazaj v hišo, pa televizija, ki jo ima soproga prižgano za ustvarjalno ozračje, in hladilnik, ki me neprestano prepričuje, da bi ga bilo dobro prebrskati.
FOTO: Jože Suhadolnik
Delo je danes drugačno in drugače ga praznujemo – ampak na gostinskih terasah mu bomo menda že nazdravili. Seveda tistih, ki so pod streho.
