NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Prepametni telefoni
Stavim, da se bodo čez nekaj generacij otroci rojevali z ukrivljenimi palci.
Odpri galerijo
Ko so izumili mobilni telefon, je imel Chuck Norris že dva neodgovorjena klica. Jaz na žalost nisem on, da bi bil vsemu kos, kaj kos, superioren. Sploh pa ne mobilnikom, ki bodo prihodnje leto, torej čez nekaj dni, praznovali 30-letnico. V tem času so doživeli skokovit napredek od, če se spomnim svojega prvega, nokie, opeke z osnovnima funkcijama klicanja in pisanja sporočil, do elegantnih tenkih tako rekoč prenosnih računalnikov, pri katerih je telefoniranje že skoraj obrobna dejavnost. Zdaj se jim tudi ne reče več mobilni, ampak pametni telefoni.
Življenja brez njih si ne znamo več predstavljati. Najprej me zjutraj zbudi, ob kavi preletim elektronsko pošto in domače ter svetovne novice, med vožnjo na šiht, seveda prostoročno, pokličem vse naše dopisnike, da vidim, kako bomo zapolnili jutrišnji časopis, čez dan preberem in pošljem nekaj deset sms-ov, na poti domov telefoniram ženi, ali se moram slučajno ustaviti v trgovini. To je pa tudi vse, kar uporabljam od funkcij svojega pametnega pomočnika.
Seveda sem zato v primerjavi z mladimi popoln amater. Ko sem zdajšnjo študentko še vozil v gimnazijo, je ves čas z bliskovito hitrostjo tipkala po ekrančku, stavim, da se bodo čez nekaj generacij otroci rojevali z ukrivljenimi palci. Mogoče pa že iz maminega trebuha objavljali na facebookih, instagramih, linkedinih.
Naši mladi upi odštevajo dneve, ko bo preteklo dveletno naročniško razmerje, da si omislijo nov pametni telefon, ki mora biti ah in oh, ker razvoj je šel spet naprej, in cenejši od 400 evrov sploh ne pride v poštev.
Moja jajčka za 180 evrov so dokončno crknila ta teden, a jim nimam česa očitati, zdržala so tri leta. V iskanju novih sem začel prečesavati spletne strani z zagotovljeno najnižjimi cenami in po desetih minutah izgubil vso voljo.
Firm je še enkrat več kot pred tremi leti, operacijskih sistemov tudi, tehničnih podatkov itak že takrat nisem razumel, namesto ene kamere imajo najmanj po dve ali tri, skratka, oddrvel sem do sodelavca, ki pri nas pokriva področje digitalnih komunikacij. Kaj, kje, kako, za koliko – samo prosim ne več kot 200 evrov, sem se zazrl vanj s prosečimi očmi.
Iz rokava je stresel štiri modele, dva od teh je imelo v svoji ponudbi tudi podjetje, pri katerem imamo sklenjena naročniška razmerja, in po izštevanki an ban pet podgan sem se za enega odločil. Pa še služba je nekaj primaknila. Za 120 evrov sem, upam, zmagal. Bom videl potem, ko mi sodelavec usposobi tole črno palačinkico, njemu bo vzelo pet minut, meni bi najmanj dve uri. Mogoče bom tudi jaz že imel dva neodgovorjena klica.
Stavim, da se bodo čez nekaj generacij otroci rojevali z ukrivljenimi palci.
Življenja brez njih si ne znamo več predstavljati. Najprej me zjutraj zbudi, ob kavi preletim elektronsko pošto in domače ter svetovne novice, med vožnjo na šiht, seveda prostoročno, pokličem vse naše dopisnike, da vidim, kako bomo zapolnili jutrišnji časopis, čez dan preberem in pošljem nekaj deset sms-ov, na poti domov telefoniram ženi, ali se moram slučajno ustaviti v trgovini. To je pa tudi vse, kar uporabljam od funkcij svojega pametnega pomočnika.
Seveda sem zato v primerjavi z mladimi popoln amater. Ko sem zdajšnjo študentko še vozil v gimnazijo, je ves čas z bliskovito hitrostjo tipkala po ekrančku, stavim, da se bodo čez nekaj generacij otroci rojevali z ukrivljenimi palci. Mogoče pa že iz maminega trebuha objavljali na facebookih, instagramih, linkedinih.
Naši mladi upi odštevajo dneve, ko bo preteklo dveletno naročniško razmerje, da si omislijo nov pametni telefon, ki mora biti ah in oh, ker razvoj je šel spet naprej, in cenejši od 400 evrov sploh ne pride v poštev.
Moja jajčka za 180 evrov so dokončno crknila ta teden, a jim nimam česa očitati, zdržala so tri leta. V iskanju novih sem začel prečesavati spletne strani z zagotovljeno najnižjimi cenami in po desetih minutah izgubil vso voljo.
Firm je še enkrat več kot pred tremi leti, operacijskih sistemov tudi, tehničnih podatkov itak že takrat nisem razumel, namesto ene kamere imajo najmanj po dve ali tri, skratka, oddrvel sem do sodelavca, ki pri nas pokriva področje digitalnih komunikacij. Kaj, kje, kako, za koliko – samo prosim ne več kot 200 evrov, sem se zazrl vanj s prosečimi očmi.
Iz rokava je stresel štiri modele, dva od teh je imelo v svoji ponudbi tudi podjetje, pri katerem imamo sklenjena naročniška razmerja, in po izštevanki an ban pet podgan sem se za enega odločil. Pa še služba je nekaj primaknila. Za 120 evrov sem, upam, zmagal. Bom videl potem, ko mi sodelavec usposobi tole črno palačinkico, njemu bo vzelo pet minut, meni bi najmanj dve uri. Mogoče bom tudi jaz že imel dva neodgovorjena klica.
