NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Spet bi poljubljal Ančko
En šnelkurs iz prve pomoči mi po vseh teh letih zagotovo ne bi škodil.
Odpri galerijo
Pred dvema tednoma sta me blizu doma ustavila policista, po ustaljeni proceduri, a je bilo kaj alkohola? in s pregledom obvezne opreme. Vse je šlo skozi, ustavilo pa se je pri prvi pomoči. Iz leta 2013 je, me je informiral šef patrulje, stara pa je lahko največ pet let. Pokesal sem se, da sem kupil rabljen avto in modre škatle res nisem preverjal, ter jo odnesel z opozorilom. Še isti dan sem v kmetijski zadrugi kupil novo, roko na srce, ni stala niti 10 evrov.
Rdeči križ je ob svetovnem dnevu prve pomoči, ki ga obeležujemo jutri, že zdavnaj opozoril, da bi bilo treba to praktično znanje v različnih starostnih obdobjih redno obnavljati: »Nedopustno je, da tečaji prve pomoči niso obvezni sestavni del usposabljanja bodočih voznikov motornih vozil, obvezen je zgolj izpit. Prav tako je nedopustno, da lahko posameznik pridobi dvojnik izpita prve pomoči, ki ga je opravil pred 30 leti in več, ne da bi mu bilo treba to znanje osvežiti.« Na Rdečem križu so šli še korak dlje in predlagali, da bi se vsebine preprečevanja nezgod in osnov nudenja prve pomoči vključile v obvezni učni program osnovnih šol.
Osnove prve pomoči izhajajo že iz davnega leta 1740, pa kljub temu še danes mnogi ne vejo, kako jo nuditi. »S svetovnim dnevom prve pomoči širimo ozaveščanje ljudi o tem, kako pomembno je, da poznamo osnove prve pomoči. Prav bi namreč bilo, da bi si vsak izmed nas odkrito odgovoril na vprašanje, ali bi znal pomagati svojemu bližnjemu, ko bi se mu pripetila nesreča ali bi se mu zdravstveno stanje naenkrat poslabšalo,« je včeraj dejal tudi predsednik Lekarniške zbornice Slovenije Miran Golub.
S povedanim se strinjam. Spomnim se, da sem se pred dobrega četrt stoletja na Roški kušval z lutko, legendarno Ančko, ampak danes bi se, upam, da kolikor toliko uspešno, spopadel le še z umetnim dihanjem, pa ponesrečenca ne bi premikal, če bi sumil, da ima poškodovano hrbtenico, in nezavestnega bi obrnil na bok in mu sprostil dihalne poti. S pravilnimi prevezami za ustavitev krvavitve bi pa že bolj improviziral. En šnelkurs iz prve pomoči mi po vseh teh letih zagotovo ne bi škodil, prav tako bi se z veseljem pustil poučiti o uporabi defibrilatorja, ti so zdaj že skoraj na vsakem gasilskem ali kulturnem domu.
Ta teden smo v Novicah pisali o vzorno organiziranih prvih posredovalcih, v Sloveniji je licenciranih že 8000. Toda štejejo sekunde in prav bi bilo, da smo poškodovanemu oziroma bolnemu sočloveku sposobni pomagati tudi sami, če se znajdemo v bližini. In da on lahko pomaga nam. Meni, tebi.
Rdeči križ je ob svetovnem dnevu prve pomoči, ki ga obeležujemo jutri, že zdavnaj opozoril, da bi bilo treba to praktično znanje v različnih starostnih obdobjih redno obnavljati: »Nedopustno je, da tečaji prve pomoči niso obvezni sestavni del usposabljanja bodočih voznikov motornih vozil, obvezen je zgolj izpit. Prav tako je nedopustno, da lahko posameznik pridobi dvojnik izpita prve pomoči, ki ga je opravil pred 30 leti in več, ne da bi mu bilo treba to znanje osvežiti.« Na Rdečem križu so šli še korak dlje in predlagali, da bi se vsebine preprečevanja nezgod in osnov nudenja prve pomoči vključile v obvezni učni program osnovnih šol.
Osnove prve pomoči izhajajo že iz davnega leta 1740, pa kljub temu še danes mnogi ne vejo, kako jo nuditi. »S svetovnim dnevom prve pomoči širimo ozaveščanje ljudi o tem, kako pomembno je, da poznamo osnove prve pomoči. Prav bi namreč bilo, da bi si vsak izmed nas odkrito odgovoril na vprašanje, ali bi znal pomagati svojemu bližnjemu, ko bi se mu pripetila nesreča ali bi se mu zdravstveno stanje naenkrat poslabšalo,« je včeraj dejal tudi predsednik Lekarniške zbornice Slovenije Miran Golub.
S povedanim se strinjam. Spomnim se, da sem se pred dobrega četrt stoletja na Roški kušval z lutko, legendarno Ančko, ampak danes bi se, upam, da kolikor toliko uspešno, spopadel le še z umetnim dihanjem, pa ponesrečenca ne bi premikal, če bi sumil, da ima poškodovano hrbtenico, in nezavestnega bi obrnil na bok in mu sprostil dihalne poti. S pravilnimi prevezami za ustavitev krvavitve bi pa že bolj improviziral. En šnelkurs iz prve pomoči mi po vseh teh letih zagotovo ne bi škodil, prav tako bi se z veseljem pustil poučiti o uporabi defibrilatorja, ti so zdaj že skoraj na vsakem gasilskem ali kulturnem domu.
Ta teden smo v Novicah pisali o vzorno organiziranih prvih posredovalcih, v Sloveniji je licenciranih že 8000. Toda štejejo sekunde in prav bi bilo, da smo poškodovanemu oziroma bolnemu sočloveku sposobni pomagati tudi sami, če se znajdemo v bližini. In da on lahko pomaga nam. Meni, tebi.
