Komentar Domna Mala: Spomladanska ozimnica

Doma si z izjemo marmelade, ker ribez tako bogato obrodi, ne pripravljamo prida ozimnice. Kupljene kisle kumarice in vložena paprika verjetno res niso tako dobre kot domače, ampak nismo njihovi veliki potrošniki, dvomim pa tudi, da so veliko cenejše kot v trgovini. In sem tako lenobno, brez razmišljanja o kislih in sladkih zalogah, nameraval preživeti tudi letošnjo jesen.

Pa sem delal račun brez krčmarja. Se pravi Vlada, prijatelja, ki se je iz Beograda priselil v Slovenijo, ljubav pač. V njegovem bloku v Novem Beogradu, mi je pripovedoval, vsi kisajo zelje – e, drug moj, ne možeš da veruješ, kako to bazdi. Večina Srbov, ki komaj sestavlja mesec z mesecem, pozimi dobesedno živi od kislega zelja, podvarki, čorbe, sarme so na dnevnem redu, za skorbutom tam ne more nihče zboleti.


In se je Vlado odločil, da bo tradicijo nadaljeval tudi v novem domu, vendar ne sam. Drug moj, gremo po zelje, najprej pa kupi bačvo, a znaš, sod, mi je v polomljeni slovenščini narekoval po telefonu. Po dotično zelenjavo je hotel najprej v Srbijo, ker da take ne dobiš nikjer na svetu – pa drug moj, bova tam žurala, vem, gde majo super kajsijo –, a sem mu naračunal, da naju bo s potnimi stroški vsaka glava stala 10 evrov, in sva se raje odpeljala v Savlje, tri četrt Ljubljančanov tam kupuje zelje, po 50 centov je kila.

Pri nas doma ga je pripravil za kisanje: iz vsake glave je izrezal stržen, vanjo nasul sol, jih natlačil v plastični sod, zalil z osoljeno vodo, zgoraj položil lesen križ in vse skupaj obtežil s skalo, ki sem jo prej zdrgnil do čistega. Zdej pa čekaj, je rekel, vsaj en mesec, ti bo žena konec novembra že kuhala sarme. Pa pene, ki se nabirajo na površini, naj pridno pobiram.
Tisti mesec je minil in še nič ni dišalo po kislem, zelje se je zdelo povsem nezainteresirano za moje napore.

Vladu se je, nasprotno, v tem času usmradilo in ga je opral in zamenjal vodo – jebote, drug moj, to se mi še ni zgodilo, znao sam, da morva midva po zelje v Srbijo –, in napočil je december. Saj zdaj je voda končno postala kiselkasta, glave so se malo sploščile, smrdijo sicer ne, nisem pa prepričan, da sem vsaj na pol poti. Tolažim se pač, da enkrat se bodo že skisale, upam da še pred spomladansko berivko.

Ampak z Vladom imava vedno dobrodošlo temo za pogovor, ob kateri se tudi nasmejiva, in žena mi je skuhala božansko sarmo. Iz kupljenega zelja.