Komentar Domna Mala: To ni zame
Kaj pa cviliš, me prekine soproga, usedi se že enkrat in klofaj.
Odpri galerijo
Zjutraj me zbudi budilka in si rečem, hudiča, spet ne grem v službo. Kadar ne dežuram, moram namreč zaradi epidemije delati od doma. Navlečem si trenirko, pozabim umiti zobe, skuham kavo in se še vedno zlepljen sesedem za kuhinjsko mizo. Tam je gneča, žena na sosednjem stolu že od sedmih razbija po tipkovnici. Zložno pregledam mejle in najnovejše vesti iz domovine in sveta, sploh tiste redke, ki se ne začnejo s koronavirusom, in se začnem smiliti sam sebi. Najti si moram temo za članek, sogovornike pa moriti na daljavo, na srečo si vsaj vzamejo čas, saj je tudi njim dolgčas za štirimi stenami. Ampak ovbe, ovbe, o čem bi danes pisal?
Kaj pa cviliš, me prekine soproga, usedi se že enkrat in klofaj. Seveda, ona ima takšen posel, da ves čas dela od doma, in se zanjo ni prav veliko spremenilo. Disciplinirano ždi pred ekranom neprekinjeno šest, sedem ur, če je treba, tudi dlje. Meni pa pozornost krade sto in ena stvar. Recimo kavč tamle čez v dnevni sobi kar vabi, da se še malo zleknem in skozi rahel dremež počasi le zbudim. Pa hladilnik v kotu mi pravi, da bi si lahko pripravil en fajn sendvič, tak, kot ga imam najraje, s šunko, majonezo, sirom in rezino rdeče paprike. Pojedel bi ga seveda pred televizorjem in do konca pogledal film, ob katerem sem prejšnji večer zaspal. Ne nazadnje pa bi lahko namontiral straniščno desko, ki sem jo kupil v navalu koronabrezdelja. Ali dal kuhat govejo župo, do poldneva se bo ravno nabrbotala. Ampak zanjo nimamo kolerabe in zelene, rumenega korenja je tudi zmanjkalo. Mogoče bi pa na hitro skočil v trgovino ...
Med baltazarovskim korakanjem gor in dol se mi končno porodi ideja in potem je vse lažje. Pozabim na hladilnik, teve in kavč, stavki se pridno nizajo, še malo, pa bom končal – ko iz svoje sobe sestopi naša študentka. V zgornjem nadstropju wi-fi slabo lovi in zdaj bo na svojem prenosniku poslušala predavanje iz kitajščine. Tri ure. Na, pa je šla moja koncentracija spet po gobe.
Verjamem, da so se številni rojaki navadili uradovanja od doma, a jaz komaj čakam, da ga bo konec in se vrnem v svojo pisarno. Madonca, še po šefu mi je že malo dolgčas.
Kaj pa cviliš, me prekine soproga, usedi se že enkrat in klofaj.
Kaj pa cviliš, me prekine soproga, usedi se že enkrat in klofaj. Seveda, ona ima takšen posel, da ves čas dela od doma, in se zanjo ni prav veliko spremenilo. Disciplinirano ždi pred ekranom neprekinjeno šest, sedem ur, če je treba, tudi dlje. Meni pa pozornost krade sto in ena stvar. Recimo kavč tamle čez v dnevni sobi kar vabi, da se še malo zleknem in skozi rahel dremež počasi le zbudim. Pa hladilnik v kotu mi pravi, da bi si lahko pripravil en fajn sendvič, tak, kot ga imam najraje, s šunko, majonezo, sirom in rezino rdeče paprike. Pojedel bi ga seveda pred televizorjem in do konca pogledal film, ob katerem sem prejšnji večer zaspal. Ne nazadnje pa bi lahko namontiral straniščno desko, ki sem jo kupil v navalu koronabrezdelja. Ali dal kuhat govejo župo, do poldneva se bo ravno nabrbotala. Ampak zanjo nimamo kolerabe in zelene, rumenega korenja je tudi zmanjkalo. Mogoče bi pa na hitro skočil v trgovino ...
Med baltazarovskim korakanjem gor in dol se mi končno porodi ideja in potem je vse lažje. Pozabim na hladilnik, teve in kavč, stavki se pridno nizajo, še malo, pa bom končal – ko iz svoje sobe sestopi naša študentka. V zgornjem nadstropju wi-fi slabo lovi in zdaj bo na svojem prenosniku poslušala predavanje iz kitajščine. Tri ure. Na, pa je šla moja koncentracija spet po gobe.
Verjamem, da so se številni rojaki navadili uradovanja od doma, a jaz komaj čakam, da ga bo konec in se vrnem v svojo pisarno. Madonca, še po šefu mi je že malo dolgčas.
