Komentar Domna Mala: V iskanju Največjega

V sredo so minila štiri leta od smrti Cassiusa Claya, ki je ime po spreobrnitvi v islam zavrgel, češ da je suženjsko, in postal Mohamed Ali. Kot nekdanji boksar, čeprav samo amaterski, se spominjam, kako neznansko težko pričakovani v državni ligi in na turnirjih so bili dvoboji nas, supertežkašev, torej težjih od 91 kilogramov. Pa se je rado zgodilo, da smo se samo držali na direktih, aperkati in krošeji iz poldistance so bili skoraj vrhunec obračuna, creme de la creme vsakega fajta, udarci pod roko, v jetra in pleksus, se skoraj niso zgodili. Vsak boksarski sladokusec ve, da noble art, plemenito veščino, kot pravimo boksu, v njenem največjem razkošju prikažejo velteraš, srednjaš, težkaš. Ampak medijske zvezde so supertežkaši, tem se sledi tudi zunaj ringov.

Že takrat, ko se niti ni poznalo tega izraza, so bili oni influencerji. Sploh Mohamed Ali. Največji, The Greatest. Koliko prahu je dvignila njegova zavrnitev služenja vojaškega roka zaradi nasprotovanja vietnamski vojni in posledična aretacija ter odvzem naslova svetovnega prvaka! Kar je sledilo njegovi pridružitvi organizaciji Nation of Islam – po tistem ni bil več samo športnik, ampak politični aktivist. Družbena, kulturna, pop ikona. Večni borec za pravice temnopoltih Američanov. Če bi bil danes še živ in priseben, vemo, da ga je pestila parkinsonova bolezen, bi najmanj dvignil glas ob grozljivi smrti Georgea Floyda pod kolenom policista. Poslušali bi ga vsi rojaki, ne glede na barvo kože, verjetno se niti Trump ne bi drznil protestnikov razgnati s solzivcem in se nato fotografirati pred cerkvijo s Svetim pismom v rokah. In verjetno bi tudi Ali pozival k mirnim protestom in ne ropanju trgovin – čeprav so to, verjamem, res začeli zamaskirani belci s »prave strani« – ter zažiganju policijskih postaj.

Toda, kako bi potem demonstrirali? S petkovim kolesarjenjem okrog Bele hiše, teden za tednom, ko bi to postal že skoraj tradicionalen rekreativni izlet, ob katerem bi Trump zgolj ignorantsko zamahnil z roko, ah, spet so tukaj, nesite jim vodo in sendviče? Ne, Ali bi se tega lotil drugače, s svojo prepoznavno figuro, javnim nastopanjem, mogočnim glasom, ki bi odmeval po vsej Ameriki in ga ne bi nihče mogel preslišati, četudi bi hotel. Takšne osebe, ki so osebnosti, tresejo temelje družbe. Ja, seveda so dostikrat povezane s športom. Niso pa nujno boksarji. Lahko so tudi vidni nogometni funkcionarji.