Med zadnjim sprehodom s psoma po gozdu sem se nekaj zamislil in naenkrat nisem več vedel, kje sem. Hoste na tem koncu Suhe krajine so namreč prostrane in ne prepredene s potmi, ampak gozdnimi vlakami, ki potekajo v vse smeri, kar iznenada pa se znajo tudi končati. Poleg tega se izpod dreves ni videlo nikamor – do nobenega griča, morebiti cerkvice, kakršne koli orientacijske točke pač. S telefonom si nisem mogel pomagati, ker ni bilo signala. Ozrl sem se na Bacha, poslušaj, labradorci ste reševalni psi in policajem pomagate pri odkrivanju mamil. A lahko prosim najdeš izhod iz tele goščave...