NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Veriga
Najbolj ironično je, da je državni zbor lani živali opredelil kot čuteča živa bitja.
Odpri galerijo
FOTO: Cunaplus_m.faba Getty Images/istockphoto
Sredi nedeljskega dežurstva me je klicala žena. Pozdrava ni bilo, pravzaprav dialoga tudi ne, samo njen hudournik: ta rdeča potonika se je ravno razcvetela in jo je tvoj pes (kadar naredi piz…, je vedno moj in ne najin) odgriznil in razcefral na verandi. Vse rdeče rože požre. A bom imela samo bele, ali kaj! Da veš, sem ga zaprla ven, pa se je takoj obesil na kljuko in si odprl vrata. Poln kufer ga imam. Uščipnil sem se v nogo, da se ne bi smejal, ker to ne bi bilo fer. Vem, koliko se žena matra vsako leto s cvetličnimi gredicami, in roko na srce, tudi šuškov vloži vanje.
Do večera se je umirila in me pričakala z dobro pašto. Roke si pejt umit, pa bova jedla. Stopil sem v kopalnico in onemel: na straniščni školjki je sedel maček in me med lulanjem ošinil s karajočim pogledom, češ, kaj ga motim. Spet sem se uščipnil – a sanjam? Toliko, da ni še vode potegnil za sabo.
Verjetno so najine tri živali – torej še en pes – razvajene, sploh zdaj, ko so se otroci, vsi že čez dvajset, postrgali od doma, in imajo še več pozornosti. Celo na kavč jim je dovoljeno, zvečer točno ob uri dobijo brikete, v rednih presledkih dopolnjene z jajčkom ali sardinami za zdravje in svetlečo dlako. Podnevi tekajo po ograjeni parceli, potem jih peljem na sprehod.
Morda pretiravava, ampak po drugi strani po vaseh gledam vse preveč psov, priklenjenih na verige. Ta bi po zadnjem predlogu zakona o zaščiti živali morala biti na vodilu, dolgem vsaj pet metrov, in omogočati gibanje najmanj štiri metre na vsako stran. V živo tega nisem videl: kar 10.000 čuvajev naj bi pri nas živelo, bolje životarilo, v pripeki in mrazu, neprimerno hranjenih, nikoli sprehajanih, z vedenjskimi in fizičnimi težavami, brez interakcije s človekom ali okolico, priklenjenih na verigo ali zaprtih v premajhne pesjake.
In Slovenija je ena od redkih držav s takšno zakonodajo, v Avstriji, Nemčiji, Španiji, na Nizozemskem, Portugalskem, Madžarskem, skratka, skoraj povsod, morajo biti psi pripeti izključno na sprehodu ali pri veterinarju. Najbolj ironično pa je, da je marca lani državni zbor sprejel spremembo Stvarnopravnega zakonika in živali opredelil kot čuteča živa bitja.
Seveda so čuteča! Žalujejo za umrlim lastnikom, vsakič, ko sem bolan, se mi labradorec in mešanec zlekneta k nogam, in, no ja, se fajn počutita na kavču. Da vsem mojim rojakom to ni in še dolgo ne bo jasno, pa dokazuje prav glasovanje za spremembo zakonika: za je bilo 47 poslancev, proti pa kar 37.
Najbolj ironično je, da je državni zbor lani živali opredelil kot čuteča živa bitja.
Do večera se je umirila in me pričakala z dobro pašto. Roke si pejt umit, pa bova jedla. Stopil sem v kopalnico in onemel: na straniščni školjki je sedel maček in me med lulanjem ošinil s karajočim pogledom, češ, kaj ga motim. Spet sem se uščipnil – a sanjam? Toliko, da ni še vode potegnil za sabo.
Verjetno so najine tri živali – torej še en pes – razvajene, sploh zdaj, ko so se otroci, vsi že čez dvajset, postrgali od doma, in imajo še več pozornosti. Celo na kavč jim je dovoljeno, zvečer točno ob uri dobijo brikete, v rednih presledkih dopolnjene z jajčkom ali sardinami za zdravje in svetlečo dlako. Podnevi tekajo po ograjeni parceli, potem jih peljem na sprehod.
Morda pretiravava, ampak po drugi strani po vaseh gledam vse preveč psov, priklenjenih na verige. Ta bi po zadnjem predlogu zakona o zaščiti živali morala biti na vodilu, dolgem vsaj pet metrov, in omogočati gibanje najmanj štiri metre na vsako stran. V živo tega nisem videl: kar 10.000 čuvajev naj bi pri nas živelo, bolje životarilo, v pripeki in mrazu, neprimerno hranjenih, nikoli sprehajanih, z vedenjskimi in fizičnimi težavami, brez interakcije s človekom ali okolico, priklenjenih na verigo ali zaprtih v premajhne pesjake.
In Slovenija je ena od redkih držav s takšno zakonodajo, v Avstriji, Nemčiji, Španiji, na Nizozemskem, Portugalskem, Madžarskem, skratka, skoraj povsod, morajo biti psi pripeti izključno na sprehodu ali pri veterinarju. Najbolj ironično pa je, da je marca lani državni zbor sprejel spremembo Stvarnopravnega zakonika in živali opredelil kot čuteča živa bitja.
FOTO: Cunaplus_m.faba Getty Images/istockphoto
Seveda so čuteča! Žalujejo za umrlim lastnikom, vsakič, ko sem bolan, se mi labradorec in mešanec zlekneta k nogam, in, no ja, se fajn počutita na kavču. Da vsem mojim rojakom to ni in še dolgo ne bo jasno, pa dokazuje prav glasovanje za spremembo zakonika: za je bilo 47 poslancev, proti pa kar 37.
