NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Vsem nam – vse najboljše!
Ne pišemo za rdeče ali bele, zelene ali modre, ampak za vse. Za celo mavrico.
Odpri galerijo
FOTO: Voranc Vogel
Veteran vojne za Slovenijo res nisem, sem pa veteran Slovenskih novic. Že 22 let od tridesetih, kolikor jih danes praznujemo, se pod našo rdečo zaščitno barvo borim za vaše zadovoljstvo, spoštovane bralke in bralci. Pa rdeča, kakor veste, nikoli ni imela političnega odtenka, politiko smo z nekaterimi izjemami – afer seveda ne bomo zamolčali – prepuščali t. i. resnim časopisom. Ker ne pišemo za rdeče ali bele, zelene ali modre, ampak za vse. Za celo mavrico.
Sploh pa sledimo zgodbam malih ljudi. Mali ljudje? Ta splošno uveljavljeni izraz sovražim, ker ni nihče majhen v svojem boju za vsakdanje preživetje, v iskanju rešitve po izgubi službe, v trudu, da bi hudo bolnemu otroku omogočil prepotrebne terapije, ki jih ZZZS ne zagotovi, ali zdravemu pojasnil, zakaj ne more počitnikovati na morju tako kot njegovi vrstniki. To niso mali, ampak veliki ljudje. Majhne jih dela okostenel, nečloveški, zbirokratiziran sistem. V svoji stiski so se v teh tridesetih letih ničkolikokrat obrnili na naše uredništvo. In ne boste verjeli, marsikdaj so se po objavi članka v Slovenskih novicah ali že zgolj po našem telefonskem klicu zadeve čudežno razrešile. Kar ne kaže samo na moč kritičnega peresa, ampak vnovič na popolno brezbrižnost odločevalcev.
Kadar bi stiske rešila denarna pomoč, razpišemo Sklad Ivana Krambergerja. Takrat svoje dobro srce pokažete bralke in bralci, pa čeprav se prenekateremu ne cedita med in mleko. To je to: veliki ljudje za velike ljudi.
V svojem novinarskem delu se nikdar nisem počutil mrhovinarja, tako nas včasih ozmerjajo, temveč kot kronista vsakdanjega življenja, z vsemi vzponi in padci. V njegovem opisovanju, kajpak ob doslednem spoštovanju novinarskih standardov, pa si nisem mogel kaj, da ne bi nakazal, kako se nekomu resnično godi krivica, kako je njegova usoda zares tragična, njegov pogum vreden vsega občudovanja. Ob tem sem se sam naučil empatije, morda celo ponižnosti.
Sem z Novicami postal boljši človek? Tega ne vem, vem pa, da si želim za vas in skupaj z vami še dolgo soustvarjati najboljši časopis v Sloveniji. Zato vsem nam – vse najboljše!
Ne pišemo za rdeče ali bele, zelene ali modre, ampak za vse. Za celo mavrico.
Sploh pa sledimo zgodbam malih ljudi. Mali ljudje? Ta splošno uveljavljeni izraz sovražim, ker ni nihče majhen v svojem boju za vsakdanje preživetje, v iskanju rešitve po izgubi službe, v trudu, da bi hudo bolnemu otroku omogočil prepotrebne terapije, ki jih ZZZS ne zagotovi, ali zdravemu pojasnil, zakaj ne more počitnikovati na morju tako kot njegovi vrstniki. To niso mali, ampak veliki ljudje. Majhne jih dela okostenel, nečloveški, zbirokratiziran sistem. V svoji stiski so se v teh tridesetih letih ničkolikokrat obrnili na naše uredništvo. In ne boste verjeli, marsikdaj so se po objavi članka v Slovenskih novicah ali že zgolj po našem telefonskem klicu zadeve čudežno razrešile. Kar ne kaže samo na moč kritičnega peresa, ampak vnovič na popolno brezbrižnost odločevalcev.
Kadar bi stiske rešila denarna pomoč, razpišemo Sklad Ivana Krambergerja. Takrat svoje dobro srce pokažete bralke in bralci, pa čeprav se prenekateremu ne cedita med in mleko. To je to: veliki ljudje za velike ljudi.
FOTO: Voranc Vogel
V svojem novinarskem delu se nikdar nisem počutil mrhovinarja, tako nas včasih ozmerjajo, temveč kot kronista vsakdanjega življenja, z vsemi vzponi in padci. V njegovem opisovanju, kajpak ob doslednem spoštovanju novinarskih standardov, pa si nisem mogel kaj, da ne bi nakazal, kako se nekomu resnično godi krivica, kako je njegova usoda zares tragična, njegov pogum vreden vsega občudovanja. Ob tem sem se sam naučil empatije, morda celo ponižnosti.
Sem z Novicami postal boljši človek? Tega ne vem, vem pa, da si želim za vas in skupaj z vami še dolgo soustvarjati najboljši časopis v Sloveniji. Zato vsem nam – vse najboljše!
