NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Že šparamo za maturanca
Vstopnica za ta hec stane okrog 50 evrov – 200 za povprečno veliko slovensko familijo!
Odpri galerijo
Ob zadnjem nedeljskem kosilu je beseda nanesla na maturantski ples, s katerim se v naši družini ubadamo že tretjič. Sicer je ta silna fešta, ki naj bi bila za 18-letnike nekakšna inavguracija v odraslost, šele aprila (ko, mimogrede, še niti ne vedo, ali bodo naredili maturo), ampak že zavoljo finančnega izdatka se bo treba nanjo začeti počasi pripravljati – no, ja, vsaj takoj po veselem in tudi nič poceni decembru.
Četrtošolci so priprave že začeli in se vsak drug teden mučijo z učenjem četvorke. Teh 45 evrov za plesni tečaj se mi niti ne zdi pretirano, imam pa toliko več pripomb na druge denarne postavke in na organizacijo prireditve. Ta bo v našem primeru spet na Gospodarskem razstavišču, ki ga še nikdar do zdaj niso preželi s prijetno intimo. Ta mladi se vrtijo po podiju, starši smo pa umaknjeni za gasilske mize na obrobju, kot bi ždeli na tribunah na fuzbal tekmi.
Hrana je samopostrežna, torej po končanem plesu na sredo nogometnega igrišča postavijo bife, mi pa s talarji čakamo v nepreglednih vrstah. In ob tem drago plačujemo pijačo, nazadnje so za pollitrsko flaško vode hoteli tri evre. Vstopnica za ta hec stane okrog 50 evrov – 200 za povprečno veliko slovensko familijo!
Najmanj toliko ponosni ateji in mame odkartajo za obleko, vsaj za slavljenčevo oziroma slavljenkino. Saj veste, k cunjam spadajo še vsaj ustrezni lakasti čevlji ali štikle, na katerih se potem lomijo uboge neuke revice. Rado pa se zgodi, da šalico primakne še mama, češ da v omari, ki od kostumčkov in oblekic sicer poka po šivih, nima nič primernega za tako slovesno priložnost. Na koncu skupen račun lahko preseže 500 evrov!
Marsikdo mora s tem, potem ko plača položnice, preživeti cel mesec.
Nisem ljubitelj Amerike, ampak njihov maturantski sistem mi je všeč. Kakor gledam v filmih, na vratih pozvoni lepo ogvantan mulec, živčen, ko mu pater familias ukazuje, kako naj se obnaša do njegove blago dišeče miljenke, »da ti slučajno ne bo roka zdrsnila niže od pasu, ker ti jo bom odsekal, pa opolnoči da jo varno pripelješ nazaj«, in se potem v makini njegovega očeta odpeljeta v težko pričakovani večer. Vsi starši pa ostanejo doma – saj konec koncev to ni njihov praznik.
Bi še nekako pogoltnil vso to šentflorjansko manifestacijo – ker jaz se tistim 500 evrom itak ne mislim niti približati –, če bi vsaj zgledala, kot je treba. Pa ne. Ne vem, kako jo občuti mularija, a do zdaj so praviloma le nestrpno čakali afterparty. Zakaj ne bi imeli samo tega?
Četrtošolci so priprave že začeli in se vsak drug teden mučijo z učenjem četvorke. Teh 45 evrov za plesni tečaj se mi niti ne zdi pretirano, imam pa toliko več pripomb na druge denarne postavke in na organizacijo prireditve. Ta bo v našem primeru spet na Gospodarskem razstavišču, ki ga še nikdar do zdaj niso preželi s prijetno intimo. Ta mladi se vrtijo po podiju, starši smo pa umaknjeni za gasilske mize na obrobju, kot bi ždeli na tribunah na fuzbal tekmi.
Hrana je samopostrežna, torej po končanem plesu na sredo nogometnega igrišča postavijo bife, mi pa s talarji čakamo v nepreglednih vrstah. In ob tem drago plačujemo pijačo, nazadnje so za pollitrsko flaško vode hoteli tri evre. Vstopnica za ta hec stane okrog 50 evrov – 200 za povprečno veliko slovensko familijo!
Najmanj toliko ponosni ateji in mame odkartajo za obleko, vsaj za slavljenčevo oziroma slavljenkino. Saj veste, k cunjam spadajo še vsaj ustrezni lakasti čevlji ali štikle, na katerih se potem lomijo uboge neuke revice. Rado pa se zgodi, da šalico primakne še mama, češ da v omari, ki od kostumčkov in oblekic sicer poka po šivih, nima nič primernega za tako slovesno priložnost. Na koncu skupen račun lahko preseže 500 evrov!
Marsikdo mora s tem, potem ko plača položnice, preživeti cel mesec.
Nisem ljubitelj Amerike, ampak njihov maturantski sistem mi je všeč. Kakor gledam v filmih, na vratih pozvoni lepo ogvantan mulec, živčen, ko mu pater familias ukazuje, kako naj se obnaša do njegove blago dišeče miljenke, »da ti slučajno ne bo roka zdrsnila niže od pasu, ker ti jo bom odsekal, pa opolnoči da jo varno pripelješ nazaj«, in se potem v makini njegovega očeta odpeljeta v težko pričakovani večer. Vsi starši pa ostanejo doma – saj konec koncev to ni njihov praznik.
Vstopnica za ta hec stane okrog 50 evrov – 200 za povprečno veliko slovensko familijo!
Bi še nekako pogoltnil vso to šentflorjansko manifestacijo – ker jaz se tistim 500 evrom itak ne mislim niti približati –, če bi vsaj zgledala, kot je treba. Pa ne. Ne vem, kako jo občuti mularija, a do zdaj so praviloma le nestrpno čakali afterparty. Zakaj ne bi imeli samo tega?
