Komentar Dr. Alje Fabjan: Manifestacije

Ker je narava mojega dela takšna, da mi ljudje povedo tudi tisto, o čemer sicer ne govorijo, mi nič človeškega ni tuje in trudim se sprejeti, kar pač je. Vsekakor pa obstaja kaj, kar mi še vedno zviša pritisk. Za kar si zaželim, da ne bi obstajalo. Na primer manifestacije.

Če razložim malo poenostavljeno – manifestiranje je osnovano na veri oziroma zablodi o tem, da naše misli in prepričanja definirajo našo resničnost. In njihova sprememba to resničnost spremeni. Preprosto – kar misliš, to dobiš oziroma postaneš. Zadeva je osnovana na zakonu privlačnosti, ki ga je pred že skoraj dvema desetletjema podkrepil dokumentarec in nato še knjižna uspešnica Skrivnost. S polemiko o slednji ter z dejstvom, kakšno škodo je v praksi povzročila, bi morala biti tovrstna newageevska verovanja končno končana. A žal ni tako. Danes se jim pač reče manifestacije.

Z učenjem pravilne tehnike manifestiranja naj bi naša življenja postala povsem drugačna. Glede na obljube nekaterih gurujev manifestiranja celo v nekaj dneh. Ljudje torej ležijo na kavču ter si vztrajno vizualizirajo svojo sanjsko službo. In imajo občutek, da dejansko nekaj delajo na tem, da bi jo dobili. Namesto da bi v tem času pisali prošnje. Imajo lažni občutek vpliva, čeprav ga zares spuščajo iz rok.

Pravila manifestiranja zajemajo tudi čustva. Ni dovolj, da le vizualiziraš sanjsko službo, moraš se tudi počutiti, kot da jo že imaš. Pričakuje se torej, da boš nekako odmislil realnost, v kateri v službi doživljaš mobing ali pa je preprosto nimaš, ter si nekako pričaral občutek, ki ga morda nikoli v življenju nisi občutil. Če pustimo ob strani dejstvo, da kaj takšnega ni možno, se moramo zavedati, da so poskusi v to smer skrajno nevarni za našo psiho. Zahtevajo namreč, da potlačimo to, kar v resnici čutimo. Morda žalost, bes, sram, obup. Vse, kar moramo aktivno izraziti, če ne želimo, da se bo izrazilo nekoč samo, morda v obliki psihičnih, celo fizičnih težav. Čustva so hkrati tudi točka, na katero guruji pokažejo s prstom, ko nekdo sanjske službe v nekaj dneh ne dobi in se nad tem pritoži. Razložijo mu, da se želja ni uresničila predvsem zato, ker tehnike še ne obvlada dovolj dobro. Ker ne čuti dovolj pozitivno. Sam si je kriv. In občutek krivde vodi v nove manifestacije, še dlje stran od realnosti, v kateri je jasno, da je krivo le to, da zadeva pač ne deluje.

V preteklem tednu se je zaključila javna obravnava zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki se oblikuje že več kot dvajset let. V katerih se nihče ni znal odločiti, kdo so tisti, ki so dovolj usposobljeni za pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Zdajšnji predlog zakona to usposobljenost odvzema marsikomu, ki jo nudi skozi vsa ta kaotična leta. Ter jo priznava marsikomu, ki tega ni prav zares nikoli počel. Enači samooklicane manifestacijske guruje s tistimi drugimi, ki popravljajo škodo, ki so jo prvi naredili. Čistijo tisto, kar so zapackali. Zato te dni vizualiziram nov svet, v katerem bi prepoznali in potrdili realnost. Čeprav je morda manj privlačna od zablod. Predstavljam si ga že lahko. Čutiti pa ga še ne morem.