Komentar Dr. Alje Fabjan: Nepopisan list

Otrok, nepopisan list, je tema letošnjega tedna otroka, ki nas vsako leto v oktobru spomni na to, da so otroci tu, okoli nas, med nami in ne nazadnje tudi v nas. Letos se sprašujemo o vzporednicah med otroštvom nekoč in danes. Je vprašanje smiselno? Na nek način da. In na mnogo načinov ne.

Verjetno bi bilo nujno, da bi bolje definirali, kaj je to nekoč. Sto, dvesto let nazaj ali le desetletje? Kajti tudi v zadnjem desetletju so se otroštva za večino močno spremenila. In kaj pomeni danes? Danes za koga? Kajti otroštvo nekoga, ki porodnišnico zapusti v Guccijevem kompletku, bo bistveno drugačno od otroštva tistega, ki jo zapusti z avtobusom.

Vsi otroci, ne glede na čas in prostor, v katerem odraščajo, imajo iste potrebe. Potrebujejo hrano, počitek, varnost, tako v fizičnem kot psihičnem smislu, ljubezen, spoštovanje, sprejemanje, spodbudo, oporo, razumevanje, pomoč in priložnosti za razvoj svojih talentov in interesov. Pa še kaj bi se našlo. Oh seveda, vzgoja. Otroka je treba vzgajati. Čeprav ob obisku kakšnega igrišča, restavracije ali nakupovalnega centra lahko dobimo občutek, da na to starši pogosto pozabljajo.

Če opazujemo malce bolj podrobno, lahko dobimo občutek, da se starši delijo na dve vrsti. Na tiste, ki stalno opominjajo svoje otroke, česa ne smejo in kaj bi morali, in na tiste, ki ne rečejo popolnoma nič. Na tiste, ki so torej preplavljeni s skrbjo zanje ali pa obsedeni z nadzorom, in na tiste, ki niso zmožni postaviti meje ali pa se od težkega bremena vzgoje preprosto odmikajo. Vmesna manjšina, torej tista, ki pusti, da otrok je tudi bombone, vendar ne samo bombonov, in ki ne pričakuje, da bo otrok mirno presedel dvourno kosilo v restavraciji, ne dovoli pa, da zaradi njega ne more jesti nihče od nesrečnih gostov, zaradi prej omenjene večine precej težje ostaja na svoji poti.

Naloga vzgoje v današnjem času ni lahka. Ko vlada vzgojna paradigma sočutja, svet pa postaja vedno bolj krut, ne pomaga niti vedno večja in bolj motna poplava priročnikov o vzgoji. Zdi se, da se z vzgojo dogaja nekaj zelo podobnega, kot se je zgodilo s prehrano. Obe področji sta bili nekoč, še ne tako dolgo nazaj, nekaj, o čemer se ne bere, ampak dela po lastnih zmožnostih, občutku in zakonih zdrave pameti. In obe področji sta danes nekaj, o čemer se veliko piše in bere ter povsem premalo prepušča zdravi pameti. Področji, na katerih so se nekoč znašli izhajajoč zgolj iz samega sebe, danes pa tisti, na katerih delujejo horde svetovalcev in strokovnjakov, pa še vedno ni dovolj. Tisto, o čemer se včasih skorajda ni razpravljalo, je danes umetnost, svet nerealnih zahtev in nenehnega občutka krivde. Danes pač ne znamo niti jesti niti vzgajati. Ne glede na to, kako trdo garamo za to, da bi se naučili.

S čim bomo torej popisali te nedolžne, nepopisane liste? Vedno le s tistim, kar zares smo. Ne s tistim, kar smo prebrali, da bi morali reči, narediti, biti. Starši so pač še vedno otrokovi prvi vplivneži. V vrsti mnogih, seveda. A vedno, tako nekoč kot tudi še danes, zdaleč najbolj vplivni. Zato najprej s svojega lista zradirajmo slabo in napišimo kaj boljšega.