Komentar Dr. Alje Fabjan: Praznovanje življenja

Poslovili smo se od Mance Košir, novinarke, publicistke, profesorice, igralke, intelektualke in predvsem ženske z velikim Ž. Ki je ogromno časa in energije posvetila tudi boju za kakovostno oskrbo umirajočih ter temu, da bi smrt postala malo manjši tabu. Tudi sama je odšla z željo, naj za njo ne žalujejo, temveč naj se oblečejo v belo ter jo v družbi metuljev pospremijo v večno lahkotnost. Kajti, kot je rada ponavljala, smrt je učiteljica polnega bivanja.

Večina nas ima do smrti precej drugačen odnos. Dosledno se izogibamo tudi misli nanjo, kaj šele pogovoru o tej večni uganki, ki je ne bomo nikoli rešili. No, bomo, ampak tedaj bo pač vsega konec in ne vemo, kaj nam bo razrešitev te uganke sploh še pomenila. Če se bomo takrat sploh zavedali, da vemo. In če je sploh kaj za vedeti. Če, če, če … Večna negotovost, dvom, strah, panika. Razumljivo, da okoli smrti hodimo po prstih, saj gre za mejo, čez katero stopimo v neznano. In neznano je vse prej kot varno. Naravnost strašljivo je. Za nekatere gospa s koso, za druge črna luknja, za tretje nekaj, kar sploh ne obstaja. V vseh primerih snov za grozljivko.

Debate o tem, ali gre res za konec ali ne, raje ne začenjajte v krogu neznancev. No, niti v krogu prijateljev raje ne. Če se že ne bo končalo s prepirom ali s prepričevanjem drug drugega o tem, katero verovanje je bližje dejstvu in zakaj, se bo zagotovo končalo vsaj s padcem splošnega razpoloženja. Konec ali ne, redko komu se mudi izvedeti.

Medtem ko nekatere druge konce komaj čakamo. In jih bučno proslavimo. Konec študija počastimo z diplomo, ko zaključimo s štiridesetem letom, praznujemo prehod v enainštirideseto. Nazdravimo koncu starega leta. Praznujemo konce ali nove začetke? Verjetno se nihče ne sprašuje, ob prehodih se pač spodobi nazdraviti. Bi lahko bilo podobno z življenjem?

V ZDA so že od 70. let »proslave življenja« precej pogoste. Gre za dogodek, namenjen počastitvi spomina na pokojnika, ki se odvije v tednih ali mesecih po njegovi smrti. Vsi, ki želijo proslaviti njegovo življenje, se zberejo na njemu ljubem kraju, v bližnjem parku ali pivnici, v zadnjem času pogosto celo na spletu. Čeprav je žalost dovoljena, gre za praznovanje. Časovna distanca služi temu, da je nekaj intenzivnega žalovanja že za nami. Da smo zmožni doživljati tudi veselje. Vsaj nekaj veselja. Zaradi vsega, kar je pokojni bil, vsega, kar je doživel in za kar je živel. Gre za to, da povemo in slišimo njegovo unikatno zgodbo, poslušamo glasbo, ki jo je rad poslušal, si še enkrat ogledamo stare fotografije. Gre za to, da delimo smešne prigode o skupnih trenutkih. S tistimi, s katerimi je bil ravno tako povezan, ki ga bodo, tako kot mi, pogrešali. Gre za to, da začutimo povezanost, z njim, ki ga ni več, in z ostalimi, ki so še. Da začutimo bistvo tega, kar smo. In to, kar po odhodu nekoga za vedno ostane z nami.

Izbira je torej naša. Ali bomo žalostni, ker nečesa ni več, ali pa bomo hvaležni, ker je nekoč bilo. Hvala, Manca!