Komentar dr. Alje Fabjan: Tiktak
Konec oktobra smo spet, kot vsako leto, prestavili uro. Jeseni nazaj, spomladi naprej, dogovor, ki vztraja iz povojnih časov z namenom varčevanja z energenti, vsako leto pa sproža polemike o smiselnosti in morebitni škodljivosti tega početja. Ali obstaja čas, ki je bolj pravi oziroma večini ljubši, ali pa gre le za to, da se ljudje pač moramo pritoževati zaradi vsake spremembe, ostaja uganka.
Ura teče in nič ne reče. Dejstvo je, da ima vsak dan, razen omenjenih dveh, v katerih si uro dodamo ali odvzamemo, štiriindvajset ur. Če eno tretjino porabimo za spanje in drugo tretjino za delo, nam ostane še tretjina, se pravi osem ur. Tem nekateri rečejo prosti čas, nekateri pa se niti ne zavedajo, da obstajajo. Res je zanimivo, kako nekateri v en sam dan strpajo toliko aktivnosti, kot jih drugi komaj opravijo v tednu dni. In zraven najdejo čas za tarnanje, da jim primanjkuje časa.
Čas, ta zlati pesek, ki nam nenehno polzi iz rok, je res misteriozno relativna zadeva. Minuta v vrsti pred blagajno nikakor ni enako dolga kot minuta v prijetni družbi; čeprav pač je. Zdi se, da nekaterim čas skozi prste polzi mnogo hitreje kot drugim, nekateri pa ga znajo skorajda ustaviti. Čas lahko nekomu podarimo, ne moremo pa ga kupiti. Svetla izjema pravičnosti. Ne vemo, koliko let ali minut nam še preostane. Ugibamo, kako ta preostanek zapolniti, da bo dobro izkoriščen. In ne potrošen.
V današnjem svetu, v oblici najrazličnejših možnosti, je težava, kaj vse strpati v čas, ki nam je na voljo. Ni izbire, ki ne bi pomenila izgube, zato se nekateri trudijo delati tudi po več stvari hkrati. Slušalke med športno aktivnostjo, branje knjige v čakalnicah, telefoniranje med pospravljenjem so le blažje oblike multitaskinga, ki je danes v modi. V svoj dragoceni čas poskušamo stlačiti čim več, saj nas je vseskozi strah, da zamujamo. Dragocene izkušnje, zabavne dogodke, pomembne informacije. Zato moramo biti ves čas priklopljeni na vse vire informacij, da le ne spregledamo kaj, česar res ne smemo zamuditi. Seznam stvari, ki jih preprosto moramo doživeti, se tako nenehno daljša, pritisk v nas pa veča. Ura pa dela tiktak, čas teče, vedno v enakem ritmu, kot da mu je popolnoma vseeno za naše sezname.
Gre za vedno bolj razširjeni FOMO, Fear of Missing Out, torej za strah pred zamujenim, ki ima evolucijsko podlago, saj bi izključenost iz nekaterih skupin in informacij za človeka nekoč res pomenila lakoto ali smrt. Danes ni dosti drugače, možnost izključenosti povzroča močno tesnobo in nas žene v izgorelost. Za vse pa obstaja antipod in tudi tu je tako; JOMO oziroma Joy of Missing Out poudarja veselje ob zamujenem ter pomirjenost ob tem, da lahko v vsej poplavi izkušenj, ki so nam na voljo, kakšno tudi zamudimo. Trend, ki sramežljivo zagovarja tezo manj je več, prisotnost v sedanjem trenutku ter predpostavlja zavedanje, da vsega pač ne moremo imeti. Nujo, da moramo v poplavi izbir res dobro premisliti, čemu bomo namenili pozornost. Ter svoj čas. Ta dragoceni tiktak. Neskončen za vesolje in še kako končen za nas.
