Komentar Dr. Alje Fabjan: Vreme bo

Vreme je spet spremenljivo. Muhasto kot aprilsko, čeprav je že junij. Ne prinaša le sonca in dežnih kapljic hkrati, temveč tudi paniko in razne teorije zarot. Medtem ko nekateri širijo strah v smislu »to je bil maj z največ padavinami doslej, svet gre h koncu«, drugi širijo govorice v slogu »nevihte so načrtno ustvarjenje, svet gre h koncu«. Svet pa ne reče nobene in je še kar tukaj. Na koncu? Ali morda na novem začetku?

V človekovi naravi je, da ga spremembe prestrašijo. Varno je v poznanem, predvidljivem, v coni udobja, novo je pač strašno samo po sebi. Od vedno je bilo tako in vedno bo. Čeprav so spremembe edine stalnice naših življenj, se nanje nikakor ne moremo navaditi do te mere, da bi bili ob njih sproščeni. Neznano sproža tesnobo, še najmočnejšo na tistih področjih, ki so zunaj naše kontrole. Kot na primer vreme.

Ljudje vzpostavimo različno močno kontrolo nad svojim življenjem. Nekateri se lažje prepustijo toku, drugi želijo kontrolirati vsak korak in vsako sekundo svojega življenja. Želijo, a kolikšen del svojega življenja dejansko zmorejo kontrolirati? Koliko je tistega, kar se naši kontroli spretno izmika? In kaj naj naredimo z vsem tem?

Tesnoba je spremljevalka človeka, odkar ta obstaja. Ni človeka brez tesnobe in ni tesnobe brez človeka. Ko smo spali v jamah, z enim očesom vedno odprtim, se o njeni funkciji nismo spraševali. Ko se odpravljamo na pomemben izpit, nam je njen izvor jasen. Ko ležimo na plaži, z možgani na off, pa nam nikakor ni jasno, zakaj se tesnoba tako močno oglaša, da se počutimo, kot bi bili na straži.

Pravijo, da je sovražnika treba spoznati. In zato našo tesnobo natančno raziskujemo. Včasih nam uspe odkriti vzrok ali izvor, včasih stvari niso tako jasne. V vsakem trenutku gre pač lahko kaj narobe in povsem možno je, da je bilo tudi v naši preteklosti marsikaj narobe, pa smo to spregledali. In zato smo razpeti med strahom pred prihodnostjo in skrbmi glede preteklosti, v sedanjem času pa se na vse pretege trudimo tesnobo odgnati ali odmisliti. In se seveda zelo čudimo, zakaj smo pri tem vedno le neuspešni.

Tesnoba ni nekaj, kar bi se dalo kontrolirati, ker se pojavi ravno zato, ker kontrole nimamo. Ne moremo se je znebiti, ker se nanaša na nas same. Ne moremo je odmisliti, preusmeriti pozornost proč od nje, s tem bomo povzročili le, da bo tulila še bolj glasno, da bo udarjala po nas še z večjo silo. Preostane nam le to, kar je težko že samo pomisliti, kaj šele storiti – moramo jo sprejeti. Moramo ji dopustiti, da hodi ob naši strani, se zvečer z nami uleže v posteljo, a nikoli ne zaspi. Bedi v temi zato, da lahko mi mirno spimo. In če se ji bo tako zazdelo, nam bo pač odprla oči. In tako bomo bedeli skupaj. Ter pregledovali seznam stvari, ki nas skrbijo. Morda bo ena od njih tudi vreme.

V takšnih trenutkih se lahko pomirite z mislijo, da vreme bo. Spremembe in tesnoba pa tudi. Od vedno in za vedno. In ne skrbite, nič ni pod našo kontrolo.