Komentar Dušana Malovrha: Ali je tu kak zdravnik?

Prvi oktober, dve Sloveniji. Medtem ko se vroča kri v Slovenski Bistrici po ponedeljkovem kravalu v zdravstvenem domu še ni shladila, se je v Grosuplju po ustaljeni praksi hladnokrvno natekala v posebne vrečke zavoda za transfuzijsko medicino, ki je pripravil krvodajalsko akcijo. Moja najboljša polovica je življenjsko tekočino darovala že desetič. Za jubilejni dobrodelni dosežek ni bila nagrajena nič drugače kot običajno – s kemičnim svinčnikom in kavico in vrečko s sendvičem in sokom. Kljub temu je bila čakalnica prepolna prostovoljcev. Za primerjavo, v naši tako čislani severni sosedi Avstriji kri Slovencem plačajo, in to ne slabo.

Čeprav veliko rojakov kri že prodaja čez mejo, jih je vendarle še veliko, ki 0,4 litrčka svojim rojakom, ki jo potrebujejo, častijo. S tem pa, ko darujejo njim, v bistvu darujejo tudi državi, ki tako prihrani nemalo cvenka. Pa vendar smo morali na drugem koncu taiste države gledati drugačen film. Po črnem scenariju. Na eni strani torej izjemna solidarnost, na drugi popolna … Brezbrižnost, nesposobnost ali kako naj imenujemo prizore iz Slovenske Bistrice, kjer so na vpis pri novem osebnem zdravniku čakali v večstometrski vrsti, zaradi napetih razmer pa je morala posredovati celo policija. Zdravstvene krize očitno nista sposobni rešiti ne politika ne stroka. Če nič ne zaleže, je morda čas za drugačne, radikalne, »nepolitične« poteze. Salto mortale.

Slišali smo že predloge, kot je ta, da bi bilo zaradi bega zdravnikov iz javnega v zasebni sektor in tujino treba tudi pri nas vpeljati šolnine za študij medicine (vsaj za tiste, ki ne bi podpisali večletne zvestobe javnemu sistemu). V ZDA na primer stane medicinski faks okoli 50.000 evrov na leto, v Švici pa po podatkih na spletu med 1000 in 6000 evri na leto, k temu pa je treba prišteti še izjemno visoke življenjske stroške v tej nevtralni alpski državi.

Ali pa: je že kdo pomislil, da je med stotinami beguncev, ki jih prestrežemo na naših mejah, tudi medicinski kader, ki ga krvavo potrebujemo? Zakaj jim pa ne bi uredili bivanja v naši državi – če so se pripravljeni naučiti našega jezika, upoštevati naše zakone in običaje.

Mojega ta malega je pred leti operiral prav v Sloveniji živeči kirurg z Bližnjega vzhoda. Vse je bilo v redu. Razen tega, da so nas ob prihodu v bolnišnico na dogovorjeni poseg poslali domov, doktor je namreč odpotoval na neko konferenco. Ker nas o prestavitvi niso obvestili, je šel v nič dan dopusta. Tako kot je šel v nič mnogim Štajercem v Slovenski Bistrici. Ampak to je še najmanj.