NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Angel varuh z napako
Nisem potreboval veliko kredita, vendar hitro. Pa sem moral hitro ustaviti konje.
Odpri galerijo
Republika Slovenija je stara že 28 let, vendar je na številnih področjih še popolnoma nedonošena. Še vedno na primer nimamo finančne policije. Ki bi med povsem rutinsko kontrolo od komaj polnoletnega lastnika sto tisoč evrov vrednega porscheja smela zahtevati dokazila, da si ga lahko privošči. Na legalen način, se pravi, da ga je zaslužil s svojim delom. Ali dobil kot darilo od nekoga, ki ga je zaslužil. Kljub vedno bolj porejenemu birokratskemu aparatu našim oblastnikom v skoraj treh desetletjih tudi še ni uspelo sestaviti niti preprostega davka na nepremičnine. Skratka, da ne naštevamo: garniture politikov in aparatčikov niso postavile temeljev normalne države. Zato pa je lahko en sam guverner po svoji zamisli čez noč vsem sodržavljanom zreguliral kreditiranje, številnim pa ga tudi onemogočil, seveda. Ali vsaj dodatno zapletel.
Pri moji banki, ki sem ji zvest od prvega šparovčka, sem se pozanimal za tako imenovani potrošniški kredit. Nisem potreboval veliko – za zelo dober televizor denarja bi bilo – zato pa hitro. Pa sem moral hitro – ustaviti konje. Banka Slovenije je namreč zaostrila standarde pri kreditiranju prebivalstva. Spoštovati jih mora vesoljna Slovenija, z »mojo« banko na čelu. In sem tako dobil namesto hitrega kredita v izpolnitev formular. Navesti je treba stroške gospodinjstva in druge izdatke. Morajo biti resnični, piše v drobnem tisku, ker bodo uporabljeni pri izračunih v skladu z Zpot-K2 (zakon o potrošniških kreditih). Jasno, ampak kaj pa, če se zmotim pri oceni? Me bodo, neukega prosilca, še štrafali?!
Najbrž bi moral biti hvaležen prvemu bančniku države, ker ga tako skrbi zame, da se ne bom preveč zapufal. Toda kje je bil gospod guverner takrat, ko je nevedno prebivalstvo najemalo kredite v švicarjih? In kje je bil moj bančni angel varuh, ko me je država najprej prepričala, da sem šel stat v dolgo vrsto za nakup delnic banke NKBM – v vrednosti pol kredita, ki ga rabim zdaj –, potem pa me preprosto zradirala kot lastnika? Danes me taista banka v reklamah spet nagovarja. S kreditom.
Nisem potreboval veliko kredita, vendar hitro. Pa sem moral hitro ustaviti konje.
Pri moji banki, ki sem ji zvest od prvega šparovčka, sem se pozanimal za tako imenovani potrošniški kredit. Nisem potreboval veliko – za zelo dober televizor denarja bi bilo – zato pa hitro. Pa sem moral hitro – ustaviti konje. Banka Slovenije je namreč zaostrila standarde pri kreditiranju prebivalstva. Spoštovati jih mora vesoljna Slovenija, z »mojo« banko na čelu. In sem tako dobil namesto hitrega kredita v izpolnitev formular. Navesti je treba stroške gospodinjstva in druge izdatke. Morajo biti resnični, piše v drobnem tisku, ker bodo uporabljeni pri izračunih v skladu z Zpot-K2 (zakon o potrošniških kreditih). Jasno, ampak kaj pa, če se zmotim pri oceni? Me bodo, neukega prosilca, še štrafali?!
Najbrž bi moral biti hvaležen prvemu bančniku države, ker ga tako skrbi zame, da se ne bom preveč zapufal. Toda kje je bil gospod guverner takrat, ko je nevedno prebivalstvo najemalo kredite v švicarjih? In kje je bil moj bančni angel varuh, ko me je država najprej prepričala, da sem šel stat v dolgo vrsto za nakup delnic banke NKBM – v vrednosti pol kredita, ki ga rabim zdaj –, potem pa me preprosto zradirala kot lastnika? Danes me taista banka v reklamah spet nagovarja. S kreditom.
