Komentar Dušana Malovrha: Brez odgovornosti
»Gre za vzgojo brez omejitev, otrok je bog brez vsakršne odgovornosti,« je po beograjskem masakru za Slovenske novice med drugim komentiral gospod psiholog. Ja, res je, v bistvu pa je še huje: odgovornosti se otepajo tudi odrasli, celo ljudje, ki zasedajo pomembne položaje. Mlačne mevže so mnogi med tistimi, ki jim zaradi stolčkov, ki jih grejejo, rečemo odgovorni, pristojni. Po dolžnosti bi morali udariti po mizi, kadar je treba. Pa raje stisnejo rep med noge. Se ne izpostavljajo. Si ne mažejo rok.
Otrok je res postal bog, ampak takega smo naredili. In od boga do hudiča je včasih samo en korak.
Zadnjič je prišlo do pretepa med starši na nogometni tekmi neke žblj-lige v kategoriji U 10, se pravi otrok, starih do 10 let. Zbunkala sta se fotra dveh mladičev, o tem, kdo je začel, sta seveda dve resnici. Po verziji gostiteljev tekme v vasi pri Domžalah je gostujoči ata domačemu prisolil klofuto in ga še brcnil v mednožje. Potem ko je že vso tekmo žalil nasprotnikove otroke in trenerja ter tudi sodnika. Medtem pa zasavski gostje trdijo, da je bil napadeni očka iz njihove navijaške skupine in je moral zaradi poškodbe celo poiskati zdravniško pomoč.
Žalostno, da se starši pred očmi svojih otrok spustijo na ta nivo in dajo tako slab zgled. Ampak kaj storiti, ko trener modro molči, sodnika pa ni? Kot foter, ki na tekme podobnih ligic vozi lastnega Messija, lahko rečem, da odraslim osebam, ki tekajo z otroki gor in dol po travi, komaj rečemo sodnik. Ta bi moral imeti avtoriteto in po potrebi s polnimi pljuči zapiskati s piščalko, a komajda kako reče. Najbrž si niti ne upa, ko pa je samo domači športni delavec v vlogi delilca pravice. In smo spet pri (ne)odgovornosti. In anarhiji. In starših, ki vpijejo. Ki se morajo dreti, saj odgovorni molčijo, ne piskajo. In podobno je še marsikje, le poglejte okoli sebe.
Zakaj starši na tekme sploh spremljajo svoje otroke? Ko sem bil sam žogobrcarski pionirček, smo potovali sami s trenerji, zdaj pa klubi po večini ne zagotavljajo prevozov. Tako je manj stroškov, predvsem pa odgovornosti. Če bi se na poti kaj zgodilo, denimo.
Ja, otrok je res postal bog. Ampak ne po svoji krivdi. Takega smo naredili. In od boga do hudiča je včasih samo en korak. Samo en klik – petelina.
