NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Dan, ko smo izgubili Koroško
Po popisu leta 1910 je v Avstriji živelo 66.463 koroških Slovencev, 2001. le še 13.109.
Odpri galerijo
Ko na volitvah glasuješ za politike, vzameš v zakup, da jih bo vnema za narodov blagor minila takoj, ko bodo izvoljeni. Pustijo nas na cedilu, a že čez nekaj let so na obzorju nove volitve in takrat lahko dvoličnežem sami obrnemo hrbet. Plebiscit, ljudsko glasovanje o spremembi državne pripadnosti, je druga zgodba. Odločitev na dolgi rok, ki je lahko tudi usodna. Če se odločiš napačno, lahko tudi izgineš.
Desetega oktobra pred 100 leti so na negotovo pot stopili naši rojaki na Koroškem. Po prvi svetovni vojni nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov postane po združitvi s srbsko kraljevino že decembra istega leta 1918 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Stisnjeni med novo državno tvorbo SHS na jugu in vsega cesarskega oskubljeno Avstrijo na severu so se Slovenci na Koroškem znašli tudi v mlinu interesov svetovne politike, ki je slednjič določila plebiscitarno odločanje. Neizprosna propagandna vojna, polna sladkih obljub, smrtnih groženj, panike in strahu, je rezultirala v izidu 59 proti 41 odstotkov za Avstrijo.
»Marsikateri koroški Slovenec se je prav na osnovi teh obljub odločil za njemu bolje poznano Avstrijo in ne za dokaj tujo državo jugoslovanskih narodov. Obljube so po plebiscitu ostale obljube in pretežni del se je v naslednjih desetletjih ponemčil,« so z grenkobo zapisali v letošnji Pratiki Mohorjeve družbe iz Celovca. Kaj več besed o stoletnici niso priobčili. Razumljivo.
No, ponemčili pa se niso v trmasti vasi, ki se je uprla priključitvi k Avstriji in je ostala tam, kamor sodi. Doma. Pri nas. O zavednih Libeličah, 100. obletnici koroškega plebiscita in zlatu v reki na slovenski strani Koroške pišemo tudi v današnjih Nedeljskih novicah.
Za konec tega zapisa pa naj spregovori (uradna) statistika. Po popisu prebivalstva leta 1910 je na Koroškem živelo 66.463 Slovencev, leta 1923 se je njihovo število prepolovilo na 34.650, leta 2001 pa se jih je na avstrijskem Koroškem za Slovence izreklo samo še 13.109. S tem je povedano vse. Tudi našim politikom, če so morda v soboto hoteli zaplesati na avstrijske fanfare.
Po popisu leta 1910 je v Avstriji živelo 66.463 koroških Slovencev, 2001. le še 13.109.
Desetega oktobra pred 100 leti so na negotovo pot stopili naši rojaki na Koroškem. Po prvi svetovni vojni nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov postane po združitvi s srbsko kraljevino že decembra istega leta 1918 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Stisnjeni med novo državno tvorbo SHS na jugu in vsega cesarskega oskubljeno Avstrijo na severu so se Slovenci na Koroškem znašli tudi v mlinu interesov svetovne politike, ki je slednjič določila plebiscitarno odločanje. Neizprosna propagandna vojna, polna sladkih obljub, smrtnih groženj, panike in strahu, je rezultirala v izidu 59 proti 41 odstotkov za Avstrijo.
»Marsikateri koroški Slovenec se je prav na osnovi teh obljub odločil za njemu bolje poznano Avstrijo in ne za dokaj tujo državo jugoslovanskih narodov. Obljube so po plebiscitu ostale obljube in pretežni del se je v naslednjih desetletjih ponemčil,« so z grenkobo zapisali v letošnji Pratiki Mohorjeve družbe iz Celovca. Kaj več besed o stoletnici niso priobčili. Razumljivo.
No, ponemčili pa se niso v trmasti vasi, ki se je uprla priključitvi k Avstriji in je ostala tam, kamor sodi. Doma. Pri nas. O zavednih Libeličah, 100. obletnici koroškega plebiscita in zlatu v reki na slovenski strani Koroške pišemo tudi v današnjih Nedeljskih novicah.
Za konec tega zapisa pa naj spregovori (uradna) statistika. Po popisu prebivalstva leta 1910 je na Koroškem živelo 66.463 Slovencev, leta 1923 se je njihovo število prepolovilo na 34.650, leta 2001 pa se jih je na avstrijskem Koroškem za Slovence izreklo samo še 13.109. S tem je povedano vse. Tudi našim politikom, če so morda v soboto hoteli zaplesati na avstrijske fanfare.
