NA KOŽO

Komentar Dušana Malovrha: Destinacija: Rab

Nič hudega slutečega niso nič vprašali, odpeljali so ga v Ljubljano, nato pa daleč proč – na morje.
Fotografija: FOTO: Geribody Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
FOTO: Geribody Getty Images/istockphoto

Nekega jutra v okupirani Ljubljani je ugledni akademik pristopil do univerzitetnega laboranta, mojega dedka, ki ga žal nisem poznal. Visokopozicionirani predstavnik slovenske znanosti in umetnosti je rojaka nekaj nadstropij nižje na plačilni in družbeni lestvici opozoril, naj tistega dne nikar ne hodi domov na ižanko, ker bodo Italijani tam izvedli veliko racijo. Toda Leopold je kot skrbni oče in mož preslišal svarilo in se po službi vrnil iz središča glavnega mesta Ljubljanske pokrajine k svoji družini na robu primestja in preživetja. Ob žici.

Naivna poteza, a pogumna in po svoje tudi razumljiva. Saj vendar ni ničesar storil, ni bil pri ta rdečih in tudi pri ta belih ne. Zato se ni skril niti tedaj, ko so tudi ljudje v neposredni okolici že začeli biti plat zvona in se je večina drugih moških in mladeničev razbežala in poskrila.

Vojska je vdrla v hišo, ga prijela in odvlekla. Nič hudega slutečega niso nič vprašali, ni jih zanimalo, kar je imel Polde morda za povedati. In jim je morda celo povedal: da ni nič naredil. Bil pa je moški in bil je Slovenec in samo to je bilo pomembno. Odpeljali so ga v Ljubljano, nato pa daleč proč – na morje. Toda med drugo svetovno vojno hrvaški otok Rab za naše ljudi ni bil turistična, ampak zloglasna fašistična destinacija. Za mnoge zadnja postaja na njihovi življenjski poti.

Moj stari oče je internacijo v konclagerju Kampor preživel. Kot je zaupal svojemu sinu, mojemu očetu, ga je rešila žepna ura, ki jo je z nekim domačinom zamenjal za kilogram masti. Živilo mu je ob vsesplošnem pomanjkanju dalo moč za življenje. Več kot štiri tisoč dedkovih slovenskih, hrvaških in judovskih sotrpinov ni imelo te sreče. Njihove kosti so za vedno obležale med skalovjem kvarnerskega otoka.

Prejšnji teden so se v spominskem parku, ki so ga leta 1953 zgradili taboriščniki nekega drugega režima in z nekega drugega otoka, Golega, poklonili žrtvam ob 80. obletnici kapitulacije Italije in osvoboditve taborišča na Rabu. Slovenska predsednica in hrvaški predsednik sta položila venec, njunega italijanskega kolega pa ni bilo na spregled. S svojo odsotnostjo mi prezidente Mattarella sporoča, da Mussolini mojega dedka na Rab ni poslal umirat. Vse kaj drugega. Da ne morda celo uživat?! V brezplačni apartma ob morju.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije