Komentar Dušana Malovrha: Devetletka
Minilo je, kot bi mignil. Čas devetih let, čas obveznega osnovnega šolanja mojega prvega otroka. Skupaj smo se prebijali skozi kontrolke in teste in spraševanja in neznanja in zdaj smo tu. Valeta je končana, ta stari odpiramo šampanjce, ker smo zdelali, frocovje pa je šlo še na takozvani afterparti – zabava po zabavi. Starševska varnostna služba je poskusila preprečiti vnos žlahtne kapljice, vendar je nekaj pijače do mladih vseeno pricurljalo. Medtem so ponekod, slišim, celo starši sami nabavljali alkohol za zaključno žurko svoje odraščajoče dece. Sto ljudi, sto čudi.
Ne, ni bilo lahko, marsikaj, preveč je bilo prepuščeno nam, staršem.
Ne, ni bilo lahko v devetletki, marsikaj, preveč je bilo prepuščeno nam, staršem, tudi če ne štejemo brutalnega covidnega zaprtja in pouka na daljavo. Učitelji so (bili) v defenzivi. Šolski sistem in družba s starši na čelu so jim pristrigli krila in jim preprečili, da bi naše piščančke iz vate postavili pred življenje. Jim kdaj popihali na dušo ali pa jih ohladili, kadar bi se morda preveč razpetelinili. Žal se je moralo zgoditi najhujše. Šele pokol na beograjski osnovni šoli slovenskega imena je tudi nam sporočil, da z vlogo učiteljev nekaj ni v redu. Da brez pooblastil in podpore ne morejo več ne vzgajati ne učiti. Odrinjeni na rob pa so se temu ustrezno tudi odzivali – nekateri so delali le še obvezno branje, po pravilih službe. Zelo malo samoiniciativnosti, zelo malo ekipnega duha in dodane vrednosti. Česa sem se torej naučil med svojo drugo osnovno šolo? Pomagaj si sam in učitelj ti bo pomagal.
Še bolj pa to vodilo drži v takozvanih zunajšolskih dejavnostih. Tam mrgoli mentorjev, ki niso niti m od mentorja, ampak kvečjemu števci vadnin. Najnižja točka devetletnih dejavnosti je bil plavalni tečaj, no, plavalni učitelj. Mlačna voda. Nikoli ne bom pozabil, ko se je naš Johnny Weissmuller udeležil prvega (in zadnjega) tekmovanja. Ko je bilo treba skočiti s startnega bloka, je v bazen štrbunknil kot knedeljček, namesto da bi se odrinil kot torpedo Ian Thorpe. Po dirki sem ga vprašal: Ali ste pred tekmo povadili skok? Ne. Ali vam je trener povedal, kako bo? Ne.
Tudi to je bila šola minulih devetih let. Šola, ki ni bila poceni.
