Komentar Dušana Malovrha: Domače
Kar se hrane tiče, sem domoljub, lokalpatriot in sezonski odjemalec, če se le da. Kraški pršut, savinjski želodec, zasavska jetrna klobasa, Pirčeva pohana aviacija, gorenjski in dolenjski jurčki, domač paradajz ... In češnje. Teh se spomladi najbolj veselim. Čezoceanske me ne ganejo. Raje prezimim brez porcije iz Čila in se do sitega najem svežih v majskem tednu ali dveh pa tja do konca junija. Letos smo bili povabljeni na vipavske, sistem prideš in si jih sam nabereš … No, prišlo je slabo vreme. Češenj zgodnjih vipavskih sort letos ne bo, so sporočili.
Obcestna kobajagi italijanska roba že na začetku sezone zgleda, kot da ima za sabo še precej daljšo pot.
Takoj zatem – kakšno naključje – so se pojavile na štantih ob cestah. Črne in debele. Italijanske. Ampak saj Italija je naša soseda in pojem kakovosti, mar ne. Zato je visoka cena – 10 evrčkov kila, gospod – že pravšnja. Seveda mi plodov ne ponudijo v pokušino, obcestni prodajalci pač niso branjevke, ampak mali prodajalci na veliko. Velika pa je bila tudi želja, prevelika. In sem kupil, že na pogled preveč zrele za ta naš čas. Doma je začetnemu otroškemu veselju sledilo prav takšno razočaranje. Iskreno in neizprosno: niso dobre.
Potem je po telefonu končno prispel dolgo pričakovani sms. »Pozdravljeni, danes pridem v vaš kraj. Imam malo češenj, olivno olje, med, vinski kis, sladko vino … Hvala, lep pozdrav. Goriška brda.« Na koncu sporočila še tradicionalni smajli, smejko. Čeprav pridelovalcem zaradi napovedane slabe letine najbrž ne gre na smeh.
Malo češenj bi pa res vzeli, sem odpisal našemu Bricu, ki pridelke že leta vozi na dvorišča okoli glavnega mesta. Cena? Sedem evrov, ma, se težko obira, se je skoraj opravičeval.
Morda je drago, ampak ob dobri vagi in v primerjavi s tisto obcestno kobajagi italijansko robo … Ki že na začetku sezone zgleda, kot da je v zadnjih izdihljajih, in ima morda v resnici za sabo še precej daljšo pot, recimo iz kake Francije, Turčije ali celo Kalifornije, tam namreč češnje obirajo že aprila.
Briške so bile res še bolj drobne, zato pa čvrste in sladke, boljše in cenejše. Naš dvorni preizkuševalec jih je takoj pohrustal. Kaj šele bo, ko pridejo hrustavke.
