NA KOŽO
Komentar Dušana Malovrha: Domovi za umiranje
Inovator želi priskočiti na pomoč v domovih za starejše, a odziv odgovornih je nikakršen.
Odpri galerijo
Največje žrtve drugega vala koronavirusne epidemije so prav najbolj ranljivi, otroci in starejši. Tisti, ki bi jih morali vsi mi, država in družba, tudi najbolj zaščititi. Ljudje na položajih bi pač morali vedeti – ali vsaj slišati, ker so tvitali že vrabci –, da po poletnem sproščanju v jeseni zelo verjetno sledi drugi val epidemije. In namesto da bi stresni test pouka na daljavo opravili v začetku šolskega leta, je dejansko stanje takšno, da na primer en moj kolega v teh dneh po terenu nabira rabljene računalnike za šolarje, ki jih sami nimajo, drugi kolega pa podarjene kompjuterje v svojem prostem času prostovoljno usposablja za delovanje. Pouk na daljavo bo torej končno stekel po vsej državi kolikor toliko enako – sredi novembra.
Še najhuje je v skupini, ki jo covid-19 daleč najbolj ogroža, med starostniki. Domovi za starejše so prizorišče katastrofe, ki bi jo morali preprečiti in ki bi jo lahko preprečili. Vdori smrtonosnega virusa se v te ustanove po državi nizajo dan za dnem kljub sprejetim strogim omejitvam. Morda so ukrepi drugod prijeli, domovi za starejše pa se spreminjajo v domove za umiranje. Samo včeraj so tam odkrili 312 okužb. »Kar je veliko,« je pripomnil vladni govorec Kacin. Ne le veliko, ampak veliko preveč. Grozljivo.
Kaj gre tako narobe? Zagotovo je zelo narobe, če niti v najhujših razmerah, kakršna je koronakriza, pristojni niso pripravljeni prisluhniti posameznikom, ki morda res niso iz njihovih strank ali iz ustreznega fotelja, a katerih ideje in dejanja so že reševali življenja in bi jih tudi v boju proti covidu. O takem človeku pišemo v današnjih Nedeljskih novicah. Inovator Mitja Vilar je že porabil veliko let, volje in živcev, da je birokrate končno prepričal o koristnosti reševalcev na motorjih, saj ti pridejo na kraj nesreče hitreje in lažje kot rešilci kombiji na primer. Letos po prvem valu epidemije je inovator želel s svojimi utemeljenimi in tehtnimi razlogi priskočiti na pomoč stroki in ljudem, zlasti v domovih za starejše, kjer korona pobira največji smrtni davek. Odziv odgovornih je (bil) nikakršen. Tudi zato smo tam, kjer smo.
Inovator želi priskočiti na pomoč v domovih za starejše, a odziv odgovornih je nikakršen.
Še najhuje je v skupini, ki jo covid-19 daleč najbolj ogroža, med starostniki. Domovi za starejše so prizorišče katastrofe, ki bi jo morali preprečiti in ki bi jo lahko preprečili. Vdori smrtonosnega virusa se v te ustanove po državi nizajo dan za dnem kljub sprejetim strogim omejitvam. Morda so ukrepi drugod prijeli, domovi za starejše pa se spreminjajo v domove za umiranje. Samo včeraj so tam odkrili 312 okužb. »Kar je veliko,« je pripomnil vladni govorec Kacin. Ne le veliko, ampak veliko preveč. Grozljivo.
Kaj gre tako narobe? Zagotovo je zelo narobe, če niti v najhujših razmerah, kakršna je koronakriza, pristojni niso pripravljeni prisluhniti posameznikom, ki morda res niso iz njihovih strank ali iz ustreznega fotelja, a katerih ideje in dejanja so že reševali življenja in bi jih tudi v boju proti covidu. O takem človeku pišemo v današnjih Nedeljskih novicah. Inovator Mitja Vilar je že porabil veliko let, volje in živcev, da je birokrate končno prepričal o koristnosti reševalcev na motorjih, saj ti pridejo na kraj nesreče hitreje in lažje kot rešilci kombiji na primer. Letos po prvem valu epidemije je inovator želel s svojimi utemeljenimi in tehtnimi razlogi priskočiti na pomoč stroki in ljudem, zlasti v domovih za starejše, kjer korona pobira največji smrtni davek. Odziv odgovornih je (bil) nikakršen. Tudi zato smo tam, kjer smo.
