Komentar Dušana Malovrha: Joče in kaže fakiča
Vsak dan je kak dan. Mednarodni dan tega, svetovni dan onega, pa dan z ali dan brez, dan D. Navadnega dneva na koledarju skoraj ni več. Jutri, 8. aprila, je svetovni dan Romov. Dejstvo, da je svetovni, pomeni, da se je ljudstvo Roma (kar pomeni točno to, ljudstvo), ki izvira iz Indije, razširilo po vsem svetu. Ustalili so se tudi na Slovenskem, kjer jih menda živi od sedem do 12 tisoč, v popisu 2002. se je za Rome opredelilo 3246 državljanov. Živijo tudi v moji občini, vendar stikov s to etnično skupnostjo nimam. No, skorajda.
Poraz in sramota za vse, ki nemočne otroke raje pustijo nemočne, kot da bi jim pomagali postaviti se na lastne noge.
Bilo je pred devetimi leti. Na hodniku smo čakali, da naši prvi črvi po prvem šolskem dnevu končno prilezejo iz razredov. Par minut, preden je zvonec oznanil konec pouka, so se odprla vrata. Iz učilnice prvega razreda je stopil fant, za dve glavi večji od vseh drugih. Po letih bi sodil že v tretjega, sem kasneje izvedel. Jokal je pa kot dež.
Sošolec našega je bil še dve leti, pouk je obiskoval (kolikor ga je) toliko časa, kolikor ga je po zakonu moral, potem je bil odrešen. Devetletke seveda ni izdelal. V času, ko moram kot oče spremljati dogajanje na šoli svojih otrok, nisem slišal za enega samega romskega učenca, ki bi mu uspelo.
Nekaj let po tistem prvem šolskem dnevu sem se z avtom peljal po stranski ulici v bližini tiste šole. Pred mano so s pločnika na cesto nenadoma skočili trije fantje. Ker so cikcakali po cestišču, sem v izogib nesreči nalahko pohupal. Največji in najširši je komaj dočakal »provokacijo«: obrnil se je, se zarežal, zasikal in mi pokazal fakiča, pardon, sredinca. Čeprav ga že dolgo nisem videl, sem ga takoj prepoznal. Objokani prvošolček je bil zdaj objestni najstnik, ki mu že nihče ne bo govoril, kaj šele hupal, da se ne hodi po cesti.
To sem hotel povedati v zvezi s svetovnim dnevom Romov. Da država, šole in starši, ki jih ne pošiljajo v šolo, romskih otrok niso sposobni naučiti osnov. Poraz in sramota za vse, ki nemočne raje pustijo nemočne, kot da bi jim pomagali postaviti se na lastne noge. Da postanejo enakopravni in enakovredni člani družbe, ki ne bodo vse življenje odvisni od socialnih transferjev in druge miloščine.
