Komentar Dušana Malovrha: Ko ptički obmolknejo

Ondan se je oglasila bralka Mihaela iz Ljubljane. »V zadnjem času sem postala zaskrbljena zaradi povečanja števila vran, ki so se razpasle po Ljubljani in njeni okolici. Namesto prijetnega ptičjega petja, ki ga je bilo nekoč mogoče slišati v mestu, zdaj nad njim preletavajo vrane. Zato vas prosim, da proučite to skrb vzbujajočo situacijo in raziščete, kaj se lahko stori glede čezmernega števila vran v Ljubljani,« je zapisala.

Draga Mihaela, žal tudi sam opažam podobno. In nisva edina. Nisem Ljubljančan, se pa vsak dan vozim na delo v, no, ja, naj bo – belo Ljubljano. Ki pa je postala črno-siva, kot ugotavljate. Corvus cornix, kar je njeno znanstveno ime, zelo rada prebiva v urbanem okolju in na nadmorski višini do 400 metrov. V hribe ne rine, sem prebral v Atlasu ptic Slovenije (Dopps, 2019). Zakaj pa tudi bi, saj ima tu spodaj na dosegu kljuna vse, kar potrebuje.

Podobne razmere kot v glavnem mestu so še marsikje. Le malce naprej proti Dolenjski, denimo, se prav tako zbujamo ob zoprnem krakanju, ki je preglasilo milozvočno žvrgolenje. In ko jate vran po hitchcockovsko zasedejo vrh stolpnice, človeka kar srh spreleti. Saj ste gledali srhljivko Ptiči.

Sive vrane (iz družine ptic pevk!) so me zbujale tudi med letošnjim dopustom na dveh jadranskih otokih. Pa kje ste galebi, sem ugibal na Silbi in Pagu, in to samo lučaj od morja. Še dobro, da so škržati neumorno delali.

Kako preprečiti ali odpraviti to vransko invazijo, naju zanima, Mihaela. Povprašal sem prijatelja, ki je starešina lovske družine na podeželju. In mi je odgovoril, da se kaj dosti narediti ne da. Vrana sicer ni zaščitena (razen kadar gnezdi), toda lovci jo neradi lovijo, saj ni plen, da bi ga vikal, plačilo za odstrel pa menda tudi ni truda in municije vredno. V mestih pa je njen odlov praktično nemogoč, domnevam, da zaradi nevarnosti – kolateralnih žrtev.

Vrana je inteligentna žival, izjemno prilagodljiva, pravi timski delavec in vsejed, poleg tega pa skorajda nima (več) naravnih sovražnikov, je še poudaril lovec. Morda pa nam gre na jetra prav zato: ker je tako prekleto podobna – človeku.